ISTORIJA ISPOLJZOVANIJA LATINICY SREDI SLAVIAN

ISTORIJA ISPOLJZOVANIJA LATINICY SREDI SLAVIAN Glavnaja

ISTORIJA ISPOLJZOVANIJA LATINICY SREDI SLAVIAN

      Kratkaja predystorija (latinica sredi neslavianskih narodov Jevropy).

      220 g. do n. e. – latinskij
      Prodolženijem i daljnejšim razvitijem narodnoj latyni javliajetsia ispanskij.
      Posle padenija Rimskoj imperii iz narodnoj latyni razvilsia italjanskij jazyk.

      Posle proniknovenija v Angliju i drugije strany hristïanstva, – načinajet upotrebliatjsia latinskij alfavit.

      s 6 veka – drevneanglijskij (do etogo – drevnegermanskije runy)
      s 8 veka – drevneverhnenemeckij
      8 vek – francuzskij
      1192 g. – portugaljskij

      9 v. – datskij (mladšije runy), kogda pojavliajutsia osobennosti, otličajuśije drevnedatskij jazyk ot ostaljnnyh skandinavskih jazykov.
      9 v. – norvežskij, vydeliajetsia v pisjmenyh pamiatnikah iz obśego drevnego severnogo jazyka skandinavskih stran i načinajet dïalektičeski otličatjsia ot islandskogo i datskogo.
      9 v. – islandskij.
      9 – 11 vv. vydeliajetsia kak samostojateljnyj jazyk iz obśeskandinavskogo jazyka-osnovy.

      A tak že, vengerskij (ok. 1200) i finskij (1540). Pozže jeśø i litovskij, latyšskij, estonskij.

      Latinicu ispoljzovali sledujuśije slavianskije jazyki…

      Slovenskij jazyk. S konca 10 – načala 11 vv. – eto drevnejšij pamiatnik pisjmennosti dannogo jazyka, Drežinskije (Frezijskije) otryvki. Osobennostj peredači šipiaśih – s pomośju varïanta bukvy S – ſ. V drevnejšem pamiatnike slovenskogo jazyka možno videtj celyj riad osobennostej…

      Bukvy U i V jeśø ne različalisj. Zaglavnaja U vygliadela kak “V”, a stročnaja, kak “u”. Zvuk [v] peredavalsia s pomośju etoj že bukvy (V-u). Stali različatj na pisjme dannyje zvuki i bukvy v to že vremia, kogda stali različatj J i I.

      Češskij jazyk. Pervyje pamiatniki češskoj pisjmennosti otnosiatsia k 13 veku. V 14 v. suśestvoval jedinyj tip literaturnogo jazyka. V 15 – 16 vv. češskij literaturnyj jazyk stabilizirujetsia. (Dlia oboznačenija šipiaśih predpoložiteljno ispoljzovalisj: cz, sz, možet i “ż”. Vmesto buduśego J dolžno bytj ispoljzovalasj Y.^[1])

      Interesnyj fakt, v idiše (voznik meždu 9 i 12 vekami v Centraljnoj i Vostočnoj Jevrope na osnove srednenemeckih dïalektov), nekotoryje zvuki peredajutsia sledujuśimi sočetanijami: ž – sz; č – sθ [st]; š – s; s – x [s]; v – vv; u – v^[2]; Dlia napisanija [j] – obyčnaja bukva “jod”, a dlia [i] – uprośønnaja jejø forma. Takim obrazom, možno sdelatj predpoloženije, čto oboznačenije šipiaśego zvuka, kotoromu ne našlosj znaka v alfavite idiša (sz) povlijalo na to, kak stali peredavatjsia šipiaśije v češskom. A pozže – v poljskom, a tak že belorusskom.

      V nemeckom jazyke tože vstrečajetsia sočetanije bukv SZ. Dannoje sočetanije upotrebliajetsia dlia peredači simvola ß jesli slovo pišetsia zaglavnymi bukvami. I jesli riadom stoit jeśø odna bukva S (MASZSTAB). V pročih slučajah zaglavnaja bukva ß peredajøtsia sočitanijem SS. (Vozmožno, čto sočetanije SZ nedavno bylo otmeneno.)

      Rannej formoj bukvy W bylo dvojnoje V, ispoljzovalasj v 7 veke rannimi pisateliami starogo anglijskogo; (eto) iz etogo digrafa prišlo sovremennoje nazvanije “dvojnoje V”. Etot digraf široko ne upotrblialsia (, tak kak etot zvuk obyčno izobrašalsia vmesto* (posredstvom) runičeskoj “wynn”), no W polučila populiarnostj posle Narmandskogo Zavojevanija, i okolo 1300 byla vziata v obśeje upotreblenije. Vse formy bukvy byly parami V, čji vetvi perekreśivalisj v seredine. (Perevod s anglijskogo.)
      Iz slavianskih jazykov bukva W upotrebliajetsia nyne toljko v poljskom i lužickom. Upotreblialasj v belorusskoj latinice.

      Poljskij jazyk. Drevnejšij pamiatnik – Sventokšskije propovedi (ser. 14 v.). Literaturnyj jazyk formirmirujetsia na osnove velikopoljskih, malopoljskih i, pozdneje mazoveckih govorov. Periodizacija: do 1500 drevnepoljskij jazyk; 16 – 2-ja pol. 18 v. – srednepoljskij: so 2-j pol. 18 v. – novopoljskij. (Točno ne izvestno, kak vygliadela ranjše poljskaja grafika. Možet, počti tak že, kak i sejčas (cz, sz, ż). Dolžno bytj vmesto buduśago J ispoljzovalasj Y.^[3]))

      Horvatskij jazyk. Latinica načala ispoljzovatjsia s 14 v. Hotia jeśø do konca 17 v. upotrebliaiasj glagolica. Postepenno latinica vytesnila glagolicu. Dolžno bytj, pervonačaljno horvatskaja latinica mogla bytj ne idealjno ustrojena pod nuždy jazyka. Dolžno bytj imelisj mestnyje grafičeskije varïanty. Čto navernoje bylo sviazano s tem, kak peredavatj na pisjme šipiaśije.

      V 1412 godu (eto načalo 15 veka) v čečskoj orfografii byl vvedøn nadstročnyj znak karon (haček) – ˇ. (Razvilsia iz točki?) Haček – po-češski označajet “kriučøk”.

      Slovackij jazyk. Pamiatniki sobstvenno slovackoj pisjmennosti otnosiatsia k koncu 15 – (nač.) 16 vv. (slovakizmy vstrečajutsia v boleje rannih pamiatnikah, napisannyh na češskom, nemeckom, latinskom jazykah). Do 18 v. v kačestve literaturnogo jazyka na territorii Slovakii upotreblialsia češskij jazyk.

      Bukva “J”. Pervym načal različatj bukvy I i J Petrus Ramus (umer v 1572).
      (Bukvy J i V byli vvedeny v 16 veke^[4]).)

      Lužicij jazyk. Pisjmennostj voznikla v 16 v. (Poka opredelønno avtoru ne izvestno, sozdavalasj li lužickaja pisjmennostj do togo, kak pojavilasj bukva “J” ili pisjmennostj byla sozdana pozže.) Dannyj jazyk imel dva tipa pisjmennosti – obyčnaja latinica, i “švabah” (nemeckoje gotičeskoje pisjmo).

      Izmenenije slovenskoj pisjmennosti.

Nedostatok slovenskoj pisjmennosti zakliučalsia v otsutstvii znakov dlia [ž], [š] i [č]. V raznoje vremia etu problemu rešali po-raznmu.

So vremøn reformacii (16 v.) do 1850-h preimuśestvenno ispoljzovalasj tak nazyvajemaja «bohoričica» (nazvannaja po imeni Adama Bohoriča, ok. 1520 — 1598) — sistema s ispoljzovanijem dvuh form latinskoj bukvy S v raznom zvukovom značenii i oboznačenijem šipiaśih bukvosočetanijami (s [z], ſ [s], z [c], sh [ž], ſh [š], zh [č]). Nedostatok etoj sistemy — nerazličenije [z]/[s], [ž]/[š] v načale slova, jsli ono pišetsia s zaglavnoj bukvy (u stročnyh liter s/ſ obśaja zaglavnaja S). Odnim iz poslednih bohoričicej pisal poet Frence Prešern, 1800—1849.

V pervoj polovine 18 veka primenialisj «dajnčica» (po imeni Petra Dajnko, 1787—1873) i «metelčica» (po imeni Franca Metelko, 1779—1860), sistemy s zaimstvovanijem znakov dlia [š], [č] č [ž] iz kirillicy.

S serediny 19 veka po nastojaśeje vremia — modificirovannyj (sokraśønnyj na dve bukvy, Ć i Đ) horvatskij alfavit Liudevita Gaja («gajica»). Sovremennyj slovenskij alfavit soderžit 25 sobstvenno bukv (latinskij bez Q, W, X, Y, no s dobavlenijem Č, Š, Ž) i tri digrafa, po statusu priravnivajemyje k bukvam: DŽ, LJ, NJ.

      Izmenenije horvatskoj pisjmennosti

Gajica objavlena v 1830 godu v gorode Zagreb v «Kratkih osnovah horvato-slavianskogo pravopisanija». Razvil jejø Liudevit Gaj. Po obrazcu češskoj latinicy on vøl v horvatskuju latinicu bukvy C, S, Z č Č, Š, Ž. Takže, iz češskogo vzial Ň, iz slovackogo Ľ, kotoryje pozže byli zameneny na NJ i LJ. Po obrazcu poljskoj latinicy, vvøl i zvuk dlia bukvy Ǧ, kotoraja pozže zamenena na DŽ. Češskuju bukvu Ť Gaj snačala zamenil na TJ, a pozže (1838) vmesto nejø ispoljzovalosj Ć. Češskaja Ď, kotoruju Gaj uznal kak sredniuju meždu DJ i GJ, v 1892 godu byla zamenena na bukvu Đ, kotoraja upotrebliajetsia i segodnia.

Gaj videl, čto horvatskije dïalekty imeli različnyje zvuki na meste (drevnego) jatj (ije, i, e) i na meste etih zvukov hotel vvesti jedinuju bukvu Ě po obrazcu predšestvennika Ivana Belosteneca. Meždu tem, eta bukva ne byla priniata (jejø nazyvali „rogato Å“.

      Pojavlenije belorusskoj “latinki”
      Pojavlenije inyh slavianskih grafik na latinskoj osnove. (Bosnijskoj, serbskoj, “černogorskoj”…)
      Interesno – ispoljzovalisj li digrafy dlia oboznačenija šipiaśih v Pribaltike?

      V janvare 1930 goda zaveršila rabotu kommissija, predloživšaja tri varïanta latinicy dlia russkogo jazyka. No posle 1936 goda o perevode russkogo pisjma na latinicu, dolžno byt uže nikto ne dumal.

      Takim obrazom, orijentirujasj po sledujuśim datam (1412, 1572, …), možno prijti k nekotorym vyvodam.
      1. Staryje oboznačenija šipiaśih … … …
      2. Osobennosti oboznačenija zvukov [i], [j].
      3. Osobennosti oboznačenija zvukov [u], [v].
      4. Inyje osobennosti.

      Primečanija:

↑ 1.Avtoru ne izvestno, oboznačalasj li kak-nibudj dolgota glasnyh v češskom jazyke do 1412 goda. Tak že ne izvestno – bytovala li v češskom bukva w.

↑ 2.Zdesj dlia peredači jevrejskih bukv ispoljzovany rodstvennyje po proishoždeniju latinskije. Tam, gde proiznošenije ne sovpadajet – ono dajetsia v kvadratnyh skobkah. Dlia zvuka [t] v idiše ispoljzovalasj toljko bukva θ, dlia zvuka [s] – ispoljzovalasj lišj bukva x.

↑ 3.Avtoru ne izvestno, vsegda li v poljskoj orfografii oboznačalis nosovyje glasnyje. (Kak.). Miagkije?

↑ 4.Učebnik latinskogo jazyka.