|
POSVIAŚENIJE Dlia vas, duši mojej caricy, Krasavicy, dlia vas odnih Vremen minuvših nebylicy, V časy dosugov zolotyh, Pod šepot stariny boltlivoj, Rukoju vernoj ja pisal; Primite ž vy moj trud igrivyj! Ničjih ne trebuja pohval, Sčastliv už ja nadeždoj sladkoj, Čto deva s trepetom liubvi Posmotrit, možet bytj ukradkoj, Na pesni grešnyje moi. U lukomorja dub zelenyj; Zlataja cepj na dube tom: I dnem i nočju kot učenyj Vse hodit po cepi krugom; Idet napravo - pesnj zavodit, Nalevo - skazku govorit. Tam čudesa: tam lešij brodit, Rusalka na vetviah sidit; Tam na nevedomyh dorožkah Sledy nevidannyh zverej; Izbuška tam na kurjih nožkah Stoit bez okon, bez dverej; Tam les i dol videnij polny; Tam o zare prihlynut volny Na breg pesčanyj i pustoj, I tridcatj vitiazej prekrasnyh Čredoj iz vod vyhodiat jasnyh, I s nimi diadjka ih morskoj; Tam korolevič mimohodom Pleniajet groznogo caria; Tam v oblakah pered narodom Čerez lesa, čerez moria Koldun neset bogatyria; V temnice tam carevna tužit, A buryj volk jej verno služit; Tam stupa s Baboju Jagoj Idet, bredet sama soboj; Tam carj Kaśej nad zlatom čahnet; Tam russkoj duh... tam Rusju pahnet! I tam ja byl, i med ja pil; U moria videl dub zelenyj; Pod nim sidel, i kot učenyj Svoi mne skazki govoril. Odnu ja pomniu: skazku etu Povedaju teperj ja svetu... PESNJ PERVAJA Dela davno minuvših dnej, Predanja stariny glubokoj. V tolpe mogučih synovej, S druzjami, v gridnice vysokoj Vladimir-solnce piroval; Menjšuju dočj on vydaval Za kniazia hrabrogo Ruslana I med iz tiažkogo stakana Za ih zdorovje vypival. Ne skoro jeli predki naši, Ne skoro dvigalisj krugom Kovši, serebrianyje čaši S kipiaśim pivom i vinom. Oni veselje v serdce lili, Šipela pena po krajam, Ih važno čašniki nosili I nizko klanialisj gostiam. Slilisia reči v šum nevniatnyj; Žužžit gostej veselyj krug; No vdrug razdalsia glas prijatnyj I zvonkih guslej beglyj zvuk; Vse smolkli, slušajut Bajana: I slavit sladostnyj pevec Liudmilu-prelestj, i Ruslana, I Lelem svityj im venec. No, strastju pylkoj utomlennyj, Ne jest, ne pjet Ruslan vliublennyj; Na druga milogo gliadit, Vzdyhajet, serditsia, gorit I, śiplia us ot neterpenja, Sčitajet každyje mgnovenja. V unynje, s pasmurnym čelom, Za šumnym, svadebnym stolom Sidiat tri vitiazia mladyje; Bezmolvny, za kovšom pustym, Zabyty kubki krugovyje, I brašna neprijatny im; Ne slyšat veśego Bajana; Potupili smuśennyj vzgliad: To tri sopernika Ruslana; V duše nesčastnyje tajat Liubvi i nenavisti jad. Odin - Rogdaj, voitelj smelyj, Mečom razdvinuvšij predely Bogatyh kijevskih polej; Drugoj - Farlaf, krikun nadmennyj, V pirah nikem ne pobeždennyj, No voin skromnyj sredj mečej; Poslednij, polnyj strastnoj dumy, Mladoj hazarskij han Ratmir: Vse troje bledny i ugriumy, I pir veselyj im ne v pir. Vot končen on; vstajut riadami, Smešalisj šumnymi tolpami, I vse gliadiat na molodyh: Nevesta oči opustila, Kak budto serdcem prïunyla, I svetel radostnyj ženih. No tenj ob男emlet vsiu prirodu, Už blizko k polnoči gluhoj; Bojare, zadremav ot medu, S poklonom ubralisj domoj. Ženih v vostorge, v upojenje: Laskajet on v voobraženje Stydlivoj devy krasotu; No s tajnym, grustnym umilenjem Velikij kniazj blagoslovenjem Darujet junuju četu. I vot nevestu moloduju Vedut na bračnuju postelj; Ogni pogasli... i nočnuju Lampadu zažigajet Lelj. Sveršilisj milyje nadeždy, Liubvi gotoviatsia dary; Padut revnivyje odeždy Na caregradskije kovry... Vy slyšite lj vliublennyj šepot, I pocelujev sladkij zvuk, I preryvajuśijsia ropot Poslednej robosti?.. Suprug Vostorgi čuvstvujet zarane; I vot oni nastali... Vdrug Grom grianul, svet blesnul v tumane, Lampada gasnet, dym bežit, Krugom vse smerklosj, vse drožit, I zamerla duša v Ruslane... Vse smolklo. V groznoj tišine Razdalsia dvaždy golos strannyj, I kto-to v dymnoj glubine Vzvilsia černeje mgly tumannoj... I snova terem pust i tih; Vstajet ispugannyj ženih, S lica katitsia pot ostylyj; Trepeśa, hladnoju rukoj On voprošajet mrak nemoj... O gore: net podrugi miloj! Hvatajet vozduh on pustoj; Liudmily net vo tjme gustoj, Pohiśena bezvestnoj siloj. Ah, jesli mučenik liubvi Stradajet strastju beznadežno, Hotj grustno žitj, druzja moi, Odnako žitj jeśe vozmožno. No posle dolgih, dolgih let Obniatj vliublennuju podrugu, Želanij, slez, toski predmet, I vdrug minutnuju suprugu Navek utratitj... o druzja, Konečno lučše b umer ja! Odnako živ Ruslan nesčastnyj. No čto skazal velikij kniazj? Sražennyj vdrug molvoj užasnoj, Na ziatia gnevom raspaliasj, Jego i dvor on sozyvajet: "Gde, gde Liudmila?" - voprošajet S užasnym, plamennym čelom. Ruslan ne slyšit. "Deti, drugi! Ja pomniu prežnije zaslugi: O, sžaljtesj vy nad starikom! Skažite, kto iz vas soglasen Skakatj za dočerju mojej? Čej podvig budet ne naprasen, Tomu - terzajsia, plačj, zlodej! Ne mog sberečj ženy svojej! - Tomu ja dam jeje v suprugi S polcarstvom pradedov moih. Kto ž vyzovetsia, deti, drugi?.." "Ja!" - molvil gorestnyj ženih. "Ja! ja!" - voskliknuli s Rogdajem Farlaf i radostnyj Ratmir: "Sejčas konej svoih sedlajem; My rady vesj iz男ezditj mir. Otec naš, ne prodlim razluki; Ne bojsia: jedem za kniažnoj". I s blagodarnostju nemoj V slezah k nim prostirajet ruki Starik, izmučennyj toskoj. Vse četvero vyhodiat vmeste; Ruslan unynjem kak ubit; Myslj o poteriannoj neveste Jego terzajet i mertvit. Sadiatsia na konej retivyh; Vdolj beregov Dnepra sčastlivyh Letiat v klubiaśejsia pyli; Uže skryvajutsia vdali; Už vsadnikov ne vidno bole... No dolgo vse jeśe gliadit Velikij kniazj v pustoje pole I dumoj im vosled letit. Ruslan tomilsia molčalivo, I smysl i pamiatj poteriav. Čerez plečo gliadia spesivo I važno podbočasj, Farlaf, Naduvšisj, jehal za Ruslanom. On govorit: "Nasilu ja Na voliu vyrvalsia, druzja! Nu, skoro lj vstrečusj s velikanom? Už to-to krovi budet tečj, Už to-to žertv liubvi revnivoj! Poveselisj, moj vernyj meč, Poveselisj, moj konj retivyj!" Hazarskij han, v ume svojem Uže Liudmilu obnimaja, Jedva ne pliašet nad sedlom; V nem krovj igrajet molodaja, Ognia nadeždy polon vzor: To skačet on vo vesj opor, To draznit beguna lihogo, Kružit, pod男emlet na dyby Ilj derzko mčit na holmy snova. Rogdaj ugrium, molčit - ni slova... Strašasj nevedomoj sudjby I mučasj revnostju naprasnoj, Vseh boljše bespokojen on, I často vzor jego užasnyj Na kniazia mračno ustremlen. Soperniki odnoj dorogoj Vse vmeste jedut celyj denj. Dnepra stal temen breg otlogij; S vostoka ljetsia noči tenj; Tumany nad Dneprom glubokim; Pora koniam ih otdohnutj. Vot pod goroj putem širokim Širokij pereseksia putj. "Raz男edemsia, pora! - skazali, - Bezvestnoj vverimsia sudjbe". I každyj konj, ne čuja stali, Po vole putj izbral sebe. Čto delaješj, Ruslan nesčastnyj, Odin v pustynnoj tišine? Liudmilu, svadjby denj užasnyj, Vse, mnitsia, videl ty vo sne. Na brovi mednyj šlem nadvinuv, Iz mośnyh ruk uzdu pokinuv, Ty šagom jedešj mež polej, I medlenno v duše tvojej Nadežda gibnet, gasnet vera. No vdrug pred vitiazem peśera; V peśere svet. On priamo k nej Idet pod dremliuśije svody, Rovesniki samoj prirody. Vošel s unynjem: čto že zrit? V peśere starec; jasnyj vid, Spokojnyj vzor, brada sedaja; Lampada pered nim gorit; Za drevnej knigoj on sidit, Jeje vnimateljno čitaja. "Dobro požalovatj, moj syn! - Skazal s ulybkoj on Ruslanu. - Už dvadcatj let ja zdesj odin Vo mrake staroj žizni vianu; No nakonec doždalsia dnia, Davno predvidennogo mnoju. My vmeste svedeny sudjboju; Sadisj i vyslušaj menia. Ruslan, lišilsia ty Liudmily; Tvoj tverdyj duh teriajet sily; No zla promčitsia bystryj mig: Na vremia rok tebia postig. S nadeždoj, veroju veseloj Idi na vse, ne unyvaj; Vpered! mečom i grudju smeloj Svoj putj na polnočj probivaj. Uznaj, Ruslan: tvoj oskorbitelj Volšebnik strašnyj Černomor, Krasavic davnij pohititelj, Polnośnyh obladatelj gor. Jeśe ničej v jego obitelj Ne pronikal donyne vzor; No ty, zlyh koznej istrebitelj, V neje ty vstupišj, i zlodej Pogibnet ot ruki tvojej. Tebe skazatj ne dolžen bole: Sudjba tvoih griaduśih dnej, Moj syn, v tvojej otnyne vole". Naš vitiazj starcu pal k nogam I v radosti lobzajet ruku. Svetlejet mir jego očam, I serdce pozabylo muku. Vnovj ožil on; i vdrug opiatj Na vspyhnuvšem lice kručina... "Jasna toski tvojej pričina; No grustj ne trudno razognatj, - Skazal starik, - tebe užasna Liubovj sedogo kolduna; Spokojsia, znaj: ona naprasna I junoj deve ne strašna. On zvezdy svodit s nebosklona, On svistnet - zadrožit luna; No protiv vremeni zakona Jego nauka ne siljna. Revnivyj, trepetnyj hranitelj Zamkov bezžalostnyh dverej, On toljko nemośnyj mučitelj Prelestnoj plennicy svojej. Vokrug neje on molča brodit, Klianet žestokij žrebij svoj... No, dobryj vitiazj, denj prohodit, A nužen dlia tebia pokoj". Ruslan na miagkij moh ložitsia Pred umirajuśim ognem; On iśet pozabytjsia snom, Vzdyhajet, medlenno vertitsia... Naprasno! Vitiazj nakonec: "Ne spitsia čto-to, moj otec! Čto delatj: bolen ja dušoju, I son ne v son, kak tošno žitj. Pozvolj mne serdce osvežitj Tvojej besedoju sviatoju. Prosti mne derzostnyj vopros. Otkrojsia: kto ty, blagodatnyj, Sudjby napersnik neponiatnyj? V pustyniu kto tebia zanes?" Vzdohnuv s ulybkoju pečaljnoj, Starik v otvet: "Liubeznyj syn, Už ja zabyl otčizny daljnoj Ugriumyj kraj. Prirodnyj finn, V dolinah, nam odnim izvestnyh, Goniaja stado sel okrestnyh, V bespečnoj junosti ja znal Odni dremučije dubravy, Ručji, peśery naših skal Da dikoj bednosti zabavy. No žitj v otradnoj tišine Dano ne dolgo bylo mne. Togda bliz našego selenja, Kak milyj cvet ujedinenja, Žila Naina. Mež podrug Ona gremela krasotoju. Odnaždy utrennej poroju Svoi stada na temnyj lug Ja gnal, volynku naduvaja; Peredo mnoj šumel potok. Odna, krasavica mladaja Na beregu plela venok. Menia vlekla moja sudjbina... Ah, vitiazj, to byla Naina! Ja k nej - i plamenj rokovoj Za derzkij vzor mne byl nagradoj, I ja liubovj uznal dušoj S jeje nebesnoju otradoj, S jeje mučiteljnoj toskoj. Umčalasj goda polovina; Ja s trepetom otkrylsia jej, Skazal: liubliu tebia, Naina. No robkoj goresti mojej Naina s gordostju vnimala, Lišj prelesti svoi liubia, I ravnodušno otvečala: "Pastuh, ja ne liubliu tebia!" I vse mne diko, mračno stalo: Rodnaja kuśa, tenj dubrov, Vesely igry pastuhov - Ničto toski ne utešalo. V unynji serdce sohlo, vialo. I nakonec zadumal ja Ostavitj finskije polia; Morej nevernyje pučiny S družinoj bratskoj pereplytj I brannoj slavoj zaslužitj Vnimanje gordoje Nainy. Ja vyzval smelyh rybakov Iskatj opasnostej i zlata. Vpervyje tihij kraj otcov Uslyšal brannyj zvuk bulata I šum nemirnyh čelnokov. Ja vdalj uplyl, nadeždy polnyj, S tolpoj besstrašnyh zemliakov; My desiatj let snega i volny Bagrili kroviju vragov. Molva neslasj: cari čužbiny Strašilisj derzosti mojej; Ih gordelivyje družiny Bežali severnyh mečej. My veselo, my grozno bilisj, Delili dani i dary, I s pobeždennymi sadilisj Za druželiubnyje piry. No serdce, polnoje Nainoj, Pod šumom bitvy i pirov, Tomilosj tajnoju kručinoj, Iskalo finskih beregov. Pora domoj, skazal ja, drugi! Povesim prazdnyje koljčugi Pod senju hižiny rodnoj. Skazal - i vesla zašumeli; I, strah ostavia za soboj, V zaliv otčizny dorogoj My s gordoj radostju vleteli. Sbylisj davnišnije mečty, Sbylisia pylkije želanja! Minuta sladkogo svidanja, I dlia menia blesnula ty! K nogam krasavicy nadmennoj Prines ja meč okrovavlennyj, Korally, zlato i žemčug; Pred neju, strastju upojennyj, Bezmolvnym rojem okružennyj Jeje zavistlivyh podrug, Stojal ja plennikom poslušnym; No deva skrylasj ot menia, Primolvia s vidom ravnodušnym: "Geroj, ja ne liubliu tebia!" K čemu rasskazyvatj, moj syn, Čego pereskazatj net sily? Ah, i teperj odin, odin, Dušoj usnuv, v dveriah mogily, Ja pomniu gorestj, i poroj, Kak o minuvšem myslj roditsia, Po borode mojej sedoj Sleza tiaželaja katitsia. No slušaj: v rodine mojej Meždu pustynnyh rybarej Nauka divnaja taitsia. Pod krovom večnoj tišiny, Sredi lesov, v gluši dalekoj Živut sedyje kolduny; K predmetam mudrosti vysokoj Vse mysli ih ustremleny; Vse slyšit golos ih užasnyj, Čto bylo i čto budet vnovj, I groznoj vole ih podvlastny I grob i samaja liubovj. I ja, liubvi iskatelj žadnyj, Rešilsia v grusti bezotradnoj Nainu čarami privlečj I v gordom serdce devy hladnoj Liubovj volšebstvami zažečj. Spešil v ob男atija svobody, V ujedinennyj mrak lesov; I tam, v učenje koldunov, Provel nevidimyje gody. Nastal davno želannyj mig, I tajnu strašnuju prirody Ja svetloj mysliju postig: Uznal ja silu zaklinanjam. Venec liubvi, venec želanjam! Teperj, Naina, ty moja! Pobeda naša, dumal ja. No v samom dele pobeditelj Byl rok, upornyj moj gonitelj. V mečtah nadeždy molodoj, V vostorge pylkogo želanja, Tvoriu pospešno zaklinanja, Zovu duhov - i v tjme lesnoj Strela promčalasj gromovaja, Volšebnyj vihorj podnial voj, Zemlia vzdrognula pod nogoj... I vdrug sidit peredo mnoj Staruška driahlaja, sedaja, Glazami vpalymi sverkaja, S gorbom, s triasučej golovoj, Pečaljnoj vethosti kartina. Ah, vitiazj, to byla Naina!.. Ja užasnulsia i molčal, Glazami strašnyj prizrak meril, V somnenje vse jeśe ne veril I vdrug zaplakal, zakričal: "Vozmožno lj! ah, Naina, ty li! Naina, gde tvoja krasa? Skaži, uželi nebesa Tebia tak strašno izmenili? Skaži, davno lj, ostavia svet, Rasstalsia ja s dušoj i s miloj? Davno li?.." "Rovno sorok let, - Byl devy rokovoj otvet, - Segodnia semjdesiat mne bilo. Čto delatj, - mne piśit ona, - Tolpoju gody proleteli. Prošla moja, tvoja vesna - My oba postaretj uspeli. No, drug, poslušaj: ne beda Nevernoj mladosti utrata. Konečno, ja teperj seda, Nemnožko, možet bytj, gorbata; Ne to, čto v starinu byla, Ne tak živa, ne tak mila; Zato (pribavila boltunja) Otkroju tajnu: ja koldunja!" I bylo v samom dele tak. Nemoj, nedvižnyj pered neju, Ja soveršennyj byl durak So vsej premudrostju mojeju. No vot užasno: koldovstvo Vpolne sveršilosj po nesčastju. Moje sedoje božestvo Ko mne pylalo novoj strastju. Skriviv ulybkoj strašnyj rot, Mogiljnym golosom urod Bormočet mne liubvi priznanje. Voobrazi moje stradanje! Ja trepetal, potupia vzor; Ona skvozj kašelj prodolžala Tiaželyj, strastnyj razgovor: "Tak, serdce ja teperj uznala; Ja vižu, vernyj drug, ono Dlia nežnoj strasti roždeno; Prosnulisj čuvstva, ja sgoraju, Tomliusj želanjami liubvi... Pridi v ob男atija moi... O milyj, milyj! umiraju..." I meždu tem ona, Ruslan, Migala tomnymi glazami; I meždu tem za moj kaftan Deržalasj tośimi rukami; I meždu tem - ja obmiral, Ot užasa zažmuria oči; I vdrug terpetj ne stalo moči; Ja s krikom vyrvalsia, bežal. Ona vosled: "O, nedostojnyj! Ty vozmutil moj vek spokojnyj, Nevinnoj devy jasny dni! Dobilsia ty liubvi Nainy, I preziraješj - vot mužčiny! Izmenoj dyšat vse oni! Uvy, sama sebia vini; On oboljstil menia, nesčastnyj! Ja otdalasj liubovi strastnoj... Izmennik, izverg! o pozor! No trepeśi, devičij vor!" Tak my rasstalisj. S etih por Živu v mojem ujedinenje S razočarovannoj dušoj; I v mire starcu utešenje Priroda, mudrostj i pokoj. Uže zovet menia mogila; No čuvstva prežnije svoi Jeśe staruška ne zabyla I plamia pozdnoje liubvi S dosady v zlobu prevratila. Dušoju černoj zlo liubia, Koldunja staraja, konečno, Voznenavidit i tebia; No gore na zemle ne večno". Naš vitiazj s žadnostju vnimal Rasskazy starca; jasny oči Dremotoj legkoj ne smykal I tihogo poleta noči V glubokoj dume ne slyhal. No denj blistajet lučezarnyj... So vzdohom vitiazj blagodarnyj Ob男emlet starca-kolduna; Duša nadeždoju polna; Vyhodit von. Nogami stisnul Ruslan zaržavšego konia, V sedle opravilsia, prisvistnul. "Otec moj, ne ostavj menia". I skačet po pustomu lugu. Sedoj mudrec mladomu drugu Kričit vosled: "Sčastlivyj putj! Prosti, liubi svoju suprugu, Sovetov starca ne zabudj!" PESNJ VTORAJA Soperniki v iskusstve brani, Ne znajte mira mež soboj; Nesite mračnoj slave dani I upivajtesia vraždoj! Pustj mir pred vami cepenejet, Diviasia groznym toržestvam: Nikto o vas ne požalejet, Nikto ne pomešajet vam. Soperniki drugogo roda, Vy, rycari parnasskih gor, Starajtesj ne smešitj naroda Neskromnym šumom vaših ssor; Branitesj - toljko ostorožno. No vy, soperniki v liubvi, Živite družno, jesli možno! Poverjte mne, druzja moi: Komu sudjboju nepremennoj Devičje serdce suždeno, Tot budet mil nazlo vselennoj; Serditjsia glupo i grešno. Kogda Rogdaj neukrotimyj, Gluhim predčuvstvijem tomimyj, Ostavia sputnikov svoih, Pustilsia v kraj ujedinennyj I jehal mež pustynj lesnyh, V gluboku dumu pogružennyj - Zloj duh trevožil i smuśal Jego toskujuśuju dušu, I vitiazj pasmurnyj šeptal: "Ubju!.. pregrady vse razrušu... Ruslan!.. uznaješj ty menia... Teperj-to devica poplačet..." I vdrug, povorotiv konia, Vo vesj opor nazad on skačet. V to vremia doblestnyj Farlaf, Vse utro sladko prodremav, Ukryvšisj ot lučej poldnevnyh, U ručejka, najedine, Dlia podkreplenja sil duševnyh, Obedal v mirnoj tišine. Kak vdrug on vidit: kto-to v pole, Kak buria, mčitsia na kone; I, vremeni ne tratia bole, Farlaf, pokinuv svoj obed, Kopje, koljčugu, šlem, perčatki, Vskočil v sedlo i bez ogliadki Letit - a tot za nim vosled. "Ostanovisj, beglec besčestnyj! - Kričit Farlafu neizvestnyj. - Prezrennyj, daj sebia dognatj! Daj golovu s tebia sorvatj!" Farlaf, uznavši glas Rogdaja, So straha skorčasj, obmiral I, vernoj smerti ožidaja, Konia jeśe bystreje gnal. Tak točno zajac toroplivyj, Prižavši uši bojazlivo, Po kočkam, polem, skvozj lesa Skačkami mčitsia oto psa. Na meste slavnogo pobega Vesnoj rastoplennogo snega Potoki mutnyje tekli I ryli vlažnu grudj zemli. Ko rvu primčalsia konj retivyj, Vzmahnul hvostom i beloj grivoj, Brazdy staljnyje zakusil I čerez rov pereskočil; No robkij vsadnik vverh nogami Svalilsia tiažko v griaznyj rov, Zemli ne vzvidel s nebesami I smertj priniatj už byl gotov. Rogdaj k ovragu podletajet; Žestokij meč už zanesen; "Pogibni, trus! umri!" - veśajet... Vdrug uznajet Farlafa on; Gliadit, i ruki opustilisj; Dosada, izumlenje, gnev V jego čertah izobrazilisj; Skrypia zubami, onemev, Geroj, s ponikšeju glavoju Skorej ot男ehav oto rva, Besilsia... no jedva, jedva Sam ne smejalsia nad soboju. Togda on vstretil pod goroj Starušečku čutj-čutj živuju, Gorbatuju, sovsem seduju. Ona dorožnoju kliukoj Jemu na sever ukazala. "Ty tam najdešj jego", - skazala. Rogdaj veseljem zakipel I k vernoj smerti poletel. A naš Farlaf? Vo rvu ostalsia, Dohnutj ne smeja; pro sebia On, leža, dumal: živ li ja? Kuda sopernik zloj devalsia? Vdrug slyšit priamo nad soboj Staruhi golos grobovoj: "Vstanj, molodec: vse tiho v pole; Ty nikogo ne vstretišj bole; Ja privela tebe konia; Vstavaj, poslušajsia menia". Smuśennyj vitiazj ponevole Polzkom ostavil griaznyj rov; Okrestnostj robko oziraja, Vzdohnul i molvil oživaja: "Nu, slava bogu, ja zdorov!" "Poverj! - staruha prodolžala, - Liudmilu mudreno syskatj; Ona daleko zabežala; Ne nam s toboj jeje dostatj. Opasno raz男ezžatj po svetu; Ty, pravo, budešj sam ne rad. Posleduj mojemu sovetu, Stupaj tihohonjko nazad. Pod Kijevom, v ujedinenje, V svojem nasledstvennom selenje Ostanjsia lučše bez zabot: Ot nas Liudmila ne ujdet". Skazav, isčezla. V neterpenje Blagorazumnyj naš geroj Totčas otpravilsia domoj, Serdečno pozabyv o slave I daže o kniažne mladoj; I šum malejšij po dubrave, Polet sinicy, ropot vod Jego brosali v žar i v pot. Mež tem Ruslan daleko mčitsia; V gluši lesov, v gluši polej Privyčnoj dumoju stremitsia K Liudmile, radosti svojej, I govorit: "Najdu li druga? Gde ty, duši mojej supruga? Uvižu lj ja tvoj svetlyj vzor? Uslyšu lj nežnyj razgovor? Ilj suždeno, čtob čarodeja Ty večnoj plennicej byla I, skorbnoj devoju stareja, V temnice mračnoj otcvela? Ili sopernik derznovennyj Pridet?.. Net, net, moj drug bescennyj: Jeśe pri mne moj vernyj meč, Jeśe glava ne pala s pleč". Odnaždy, temnoju poroju, Po kamniam beregom krutym Naš vitiazj jehal nad rekoju. Vse utihalo. Vdrug za nim Strely mgnovennoje žužžanje, Koljčugi zvon, i krik, i ržanje, I topot po poliu gluhoj. "Stoj!" - grianul golos gromovoj. On oglianulsia: v pole čistom, Podniav kopje, letit so svistom Svirepyj vsadnik, i grozoj Pomčalsia kniazj jemu navstreču. "Aga! dognal tebia! postoj! - Kričit najezdnik udaloj, - Gotovjsia, drug, na smertnu seču; Teperj ložisj sredj zdešnih mest; A tam iśi svoih nevest". Ruslan vspylal, vzdrognul ot gneva; On uznajet sej bujnyj glas... Druzja moi! a naša deva? Ostavim vitiazej na čas; O nih opiatj ja vspomniu vskore. A to davno pora by mne Podumatj o mladoj kniažne I ob užasnom Černomore. Mojej pričudlivoj mečty Napersnik inogda neskromnyj, Ja rasskazal, kak nočju temnoj Liudmily nežnoj krasoty Ot vospalennogo Ruslana Sokrylisj vdrug sredi tumana. Nesčastnaja! kogda zlodej, Rukoju mośnoju svojej Tebia sorvav s posteli bračnoj, Vzvilsia, kak vihorj, k oblakam Skvozj tiažkij dym i vozduh mračnyj I vdrug umčal k svoim goram - Ty čuvstv i pamiati lišilasj I v strašnom zamke kolduna, Bezmolvna, trepetna, bledna, V odno mgnovenje očutilasj. S poroga hižiny mojej Tak videl ja, sredj letnih dnej, Kogda za kuricej truslivoj Sultan kuriatnika spesivyj, Petuh moj po dvoru bežal I sladostrastnymi krylami Uže podrugu obnimal; Nad nimi hitrymi krugami Cypliat selenja staryj vor, Prijav gubiteljnyje mery, Nosilsia, plaval koršun seryj I pal kak molnija na dvor. Vzvilsia, letit. V kogtiah užasnyh Vo tjmu rasselin bezopasnyh Unosit bednuju zlodej. Naprasno, gorestju svojej I hladnym strahom poražennyj, Zovet liubovnicu petuh... On vidit lišj letučij puh, Letučim vetrom zanesennyj. Do utra junaja kniažna Ležala, tiagostnym zabvenjem, Kak budto strašnym snovidenjem, Ob男ata - nakonec ona Očnulasj, plamennym volnenjem I smutnym užasom polna; Dušoj letit za naslaždenjem, Kogo-to iśet s upojenjem; "Gde ž milyj, - šepčet, - gde suprug?" Zovet i pomertvela vdrug. Gliadit s bojazniju vokrug. Liudmila, gde tvoja svetlica? Ležit nesčastnaja devica Sredi podušek puhovyh, Pod gordoj senju baldahina; Zavesy, pyšnaja perina V kistiah, v uzorah dorogih; Povsiudu tkani parčevyje; Igrajut jahonty, kak žar; Krugom kuriljnicy zlatyje Pod男emliut aromatnyj par; Dovoljno... blago mne ne nado Opisyvatj volšebnyj dom: Uže davno Šeherazada Menia predupredila v tom. No svetlyj terem ne otrada, Kogda ne vidim druga v nem. Tri devy, krasoty čudesnoj, V odežde legkoj i prelestnoj Kniažne javilisj, podošli I poklonilisj do zemli. Togda neslyšnymi šagami Odna pobliže podošla; Kniažne vozdušnymi perstami Zlatuju kosu zaplela S iskusstvom, v naši dni ne novym, I obvila vencom perlovym Okružnostj blednogo čela. Za neju, skromno vzor skloniaja, Potom približilasj drugaja; Lazurnyj, pyšnyj sarafan Odel Liudmily strojnyj stan; Pokrylisj kudri zolotyje, I grudj, i pleči molodyje Fatoj, prozračnoj, kak tuman. Pokrov zavistlivyj lobzajet Krasy, dostojnyje nebes, I obuvj legkaja sžimajet Dve nožki, čudo iz čudes. Kniažne posledniaja devica Žemčužnyj pojas podajet. Mež tem nezrimaja pevica Vesely pesni jej pojet. Uvy, ni kamni ožerelja, Ni sarafan, ni perlov riad, Ni pesni lesti i veselja Jeje duši ne veseliat; Naprasno zerkalo risujet Jeje krasy, jeje nariad: Potupia nepodvižnyj vzgliad, Ona molčit, ona toskujet. Te, koi, pravdu vozliubia, Na temnom serdca dne čitali, Konečno znajut pro sebia, Čto jesli ženśina v pečali Skvozj slez, ukradkoj, kak-nibudj, Nazlo privyčke i rassudku, Zabudet v zerkalo vzglianutj, - To grustno jej už ne na šutku. No vot Liudmila vnovj odna. Ne znaja, čto načatj, ona K oknu rešetčatu podhodit, I vzor jeje pečaljno brodit V prostranstve pasmurnoj dali. Vse mertvo. Snežnyje ravniny Kovrami jarkimi legli; Stojat ugriumyh gor veršiny V odnoobraznoj belizne I dremliut v večnoj tišine; Krugom ne vidno dymnoj krovli, Ne vidno putnika v snegah, I zvonkij rog veseloj lovli V pustynnyh ne trubit gorah; Lišj izredka s unylym svistom Buntujet vihorj v pole čistom I na kraju sedyh nebes Kačajet obnažennyj les. V slezah otčajanja, Liudmila Ot užasa lico zakryla. Uvy, čto ždet jeje teperj! Bežit v serebrianuju dverj; Ona s muzykoj otvorilasj, I naša deva očutilasj V sadu. Pleniteljnyj predel: Prekrasneje sadov Armidy I teh, kotorymi vladel Carj Solomon ilj kniazj Tavridy. Pred neju zybliutsia, šumiat Velikolepnyje dubrovy; Allei paljm, i les lavrovyj, I blagovonnyh mirtov riad, I kedrov gordyje veršiny, I zolotyje apeljsiny Zercalom vod otraženy; Prigorki, rośi i doliny Vesny ognem oživleny; S prohladoj vjetsia veter majskij Sredj očarovannyh polej, I sviśet solovej kitajskij Vo mrake trepetnyh vetvej; Letiat almaznyje fontany S veselym šumom k oblakam: Pod nimi bleśut istukany I, mnitsia, živy; Fidij sam, Pitomec Feba i Pallady, Liubujasj imi, nakonec, Svoj očarovannyj rezec Iz ruk by vyronil s dosady. Drobiasj o mramorny pregrady, Žemčužnoj, ognennoj dugoj Valiatsia, pleśut vodopady; I ručejki v teni lesnoj Čutj vjutsia sonnoju volnoj. Prijut pokoja i prohlady, Skvozj večnu zelenj zdesj i tam Meljkajut svetlyje besedki; Povsiudu roz živyje vetki Cvetut i dyšat po tropam. No bezutešnaja Liudmila Idet, idet i ne gliadit; Volšebstva roskošj jej postyla, Jej grusten negi svetlyj vid; Kuda, sama ne znaja, brodit, Volšebnyj sad krugom obhodit, Svobodu gorjkim dav slezam, I vzory mračnyje vozvodit K neumolimym nebesam. Vdrug osvetilsia vzor prekrasnyj: K ustam ona prižala perst; Kazalosj, umysel užasnyj Roždalsia... Strašnyj putj otverst: Vysokij mostik nad potokom Pred nej visit na dvuh skalah; V unynje tiažkom i glubokom Ona podhodit - i v slezah Na vody šumnyje vzglianula, Udarila, rydaja, v grudj, V volnah rešilasj utonutj - Odnako v vody ne prygnula I dale prodolžala putj. Moja prekrasnaja Liudmila, Po solncu begaja s utra, Ustala, slezy osušila, V duše podumala: pora! Na travku sela, oglianulasj - I vdrug nad neju senj šatra, Šumia, s prohladoj razvernulasj; Obed roskošnyj pered nej; Pribor iz jarkogo kristalla; I v tišine iz-za vetvej Nezrima arfa zaigrala. Divitsia plennaja kniažna, No vtajne dumajet ona: "Vdali ot milogo, v nevole, Začem mne žitj na svete bole? O ty, čja gibeljnaja strastj Menia terzajet i lelejet, Mne ne strašna zlodeja vlastj: Liudmila umeretj umejet! Ne nužno mne tvoih šatrov, Ni skučnyh pesen, ni pirov - Ne stanu jestj, ne budu slušatj, Umru sredi tvoih sadov!" Podumala - i stala kušatj. Kniažna vstajet, i vmig šater, I pyšnoj roskoši pribor, I zvuki arfy... vse propalo; Po-prežnemu vse tiho stalo; Liudmila vnovj odna v sadah Skitajetsia iz rośi v rośi; Mež tem v lazurnyh nebesah Plyvet luna, carica nośi, Nahodit mgla so vseh storon I tiho na holmah počila; Kniažnu nevoljno klonit son, I vdrug nevedomaja sila Nežnej, čem vešnij veterok, Jeje na vozduh podnimajet, Neset po vozduhu v čertog I ostorožno opuskajet Skvozj fimïam večernih roz Na lože grusti, lože slez. Tri devy vmig opiatj javilisj I vkrug neje zasujetilisj, Čtob na nočj pyšnyj sniatj ubor; No ih unylyj, smutnyj vzor I prinuždennoje molčanje Javliali vtajne sostradanje I nemośnyj sudjbam ukor. No pospešim: rukoj ih nežnoj Razdeta sonnaja kniažna; Prelestna prelestju nebrežnoj, V odnoj soročke belosnežnoj Ložitsia počivatj ona. So vzdohom devy poklonilisj, Skorej kak možno udalilisj I tiho pritvorili dverj. Čto ž naša plennica teperj! Drožit kak list, dohnutj ne smejet; Hladejut persi, vzor temnejet; Mgnovennyj son ot glaz bežit; Ne spit, udvoila vnimanje, Nedvižno v temnotu gliadit... Vse mračno, mertvoje molčanje! Lišj serdca slyšit trepetanje... I mnitsia... šepčet tišina, Idut - idut k jeje posteli; V poduški priačetsia kniažna - I vdrug... o strah!.. i v samom dele Razdalsia šum; ozarena Mgnovennym bleskom tjma nočnaja, Mgnovenno dverj otvorena; Bezmolvno, gordo vystupaja, Nagimi sabliami sverkaja, Arapov dlinnyj riad idet Poparno, činno, skolj vozmožno, I na poduškah ostorožno Seduju borodu neset; I vhodit s važnostju za neju, Pod男av veličestvenno šeju, Gorbatyj karlik iz dverej: Jego-to golove obritoj, Vysokim kolpakom pokrytoj, Prinadležala boroda. Už on približilsia: togda Kniažna s posteli soskočila, Sedogo karlu za kolpak Rukoju bystroj uhvatila, Drožaśij zanesla kulak I v strahe zavizžala tak, Čto vseh arapov oglušila. Trepeśa, skorčilsia bedniak, Kniažny ispugannoj bledneje; Zažavši uši poskoreje, Hotel bežatj, no v borode Zaputalsia, upal i bjetsia; Vstajet, upal; v takoj bede Arapov černyj roj miatetsia; Šumiat, tolkajutsia, begut, Hvatajut kolduna v ohapku I von rasputyvatj nesut, Ostavia u Liudmily šapku. No čto-to dobryj vitiazj naš? Vy pomnite lj neždannu vstreču? Beri svoj bystryj karandaš, Risuj, Orlovskij, nočj i seču! Pri svete trepetnom luny Srazilisj vitiazi žestoko; Serdca ih gnevom stesneny, Už kopja brošeny daleko, Uže meči razdrobleny, Koljčugi kroviju pokryty, Śity treśat, v kuski razbity... Oni shvatilisj na koniah; Vzryvaja k nebu černyj prah, Pod nimi borzy koni bjutsia; Borcy, nedvižno spleteny, Drug druga stisnuv, ostajutsia, Kak by k sedlu prigvoždeny; Ih členy zloboj svedeny; Pereplelisj i kostenejut; Po žilam bystryj ognj bežit; Na vražjej grudi grudj drožit - I vot kolebliutsia, slabejut - Komu-to pastj... vdrug vitiazj moj, Vskipev, železnoju rukoj S sedla najezdnika sryvajet, Pod男emlet, deržit nad soboj I v volny s berega brosajet. "Pogibni! - grozno vosklicajet; - Umri, zavistnik zlobnyj moj!" Ty dogadalsia, moj čitatelj, S kem bilsia doblestnyj Ruslan: To byl krovavyh bitv iskatelj, Rogdaj, nadežda kijevlian, Liudmily mračnyj obožatelj. On vdolj dneprovskih beregov Iskal sopernika sledov; Našel, nastig, no prežnia sila Pitomcu bitvy izmenila, I Rusi drevnij udalec V pustyne svoj našel konec. I slyšno bylo, čto Rogdaja Teh vod rusalka molodaja Na hladny persi priniala I, žadno vitiazia lobzaja, Na dno so smehom uvlekla, I dolgo posle, nočju temnoj Brodia bliz tihih beregov, Bogatyria prizrak ogromnyj Pugal pustynnyh rybakov. PESNJ TRETIJA Naprasno vy v teni tailisj Dlia mirnyh, sčastlivyh druzej, Stihi moi! Vy ne sokrylisj Ot gnevnyh zavisti očej. Už blednyj kritik, jej v uslugu, Vopros mne sdelal rokovoj: Začem Ruslanovu podrugu, Kak by na smeh jeje suprugu, Zovu i devoj i kniažnoj? Ty vidišj, dobryj moj čitatelj, Tut zloby černuju pečatj! Skaži, Zoil, skaži, predatelj, Nu kak i čto mne otvečatj? Krasnej, nesčastnyj, bog s toboju! Krasnej, ja sporitj ne hoču; Dovoljnyj tem, čto prav dušoju, V smirennoj krotosti molču. No ty pojmešj menia, Klimena, Potupišj tomnyje glaza, Ty, žertva skučnogo Gimena... Ja vižu: tajnaja sleza Padet na stih moj, serdcu vniatnyj; Ty pokrasnela, vzor pogas; Vzdohnula molča... vzdoh poniatnyj! Revnivec: bojsia, blizok čas; Amur s Dosadoj svojenravnoj Vstupili v smelyj zagovor, I dlia glavy tvojej besslavnoj Gotov už mstiteljnyj ubor. Už utro hladnoje sijalo Na temeni polnośnyh gor; No v divnom zamke vse molčalo. V dosade skrytoj Černomor, Bez šapki, v utrennem halate, Zeval serdito na krovati. Vokrug brady jego sedoj Raby tolpilisj molčalivy, I nežno grebenj kostianoj Rasčesyval jeje izvivy; Mež tem, dlia poljzy i krasy, Na beskonečnyje usy Lilisj vostočny aromaty, I kudri hitryje vilisj; Kak vdrug, otkuda ni vozjmisj, V okno vletajet zmij krylatyj; Gremia železnoj češujej, On v koljca bystryje sognulsia I vdrug Nainoj obernulsia Pred izumlennoju tolpoj. "Privetstvuju tebia, - skazala, - Sobrat, izdavna čtimyj mnoj! Doselj ja Černomora znala Odnoju gromkoju molvoj; No tajnyj rok sojediniajet Teperj nas obśeju vraždoj; Tebe opasnostj ugrožajet, Navisla tuča nad toboj; I golos oskorblennoj česti Menia k otmśeniju zovet". So vzorom, polnym hitroj lesti, Jej karla ruku podajet, Veśaja: "Divnaja Naina! Mne dragocenen tvoj sojuz. My posramim kovarstvo Finna; No mračnyh koznej ne bojusj: Protivnik slabyj mne ne strašen; Uznaj čudesnyj žrebij moj: Sej blagodatnoj borodoj Nedarom Černomor ukrašen. Dokolj vlasov jeje sedyh Vraždebnyj meč ne pererubit, Nikto iz vitiazej lihih, Nikto iz smertnyh ne pogubit Malejših zamyslov moih; Mojeju budet vek Liudmila, Ruslan že grobu obrečen!" I mračno vedjma povtorila: "Pogibnet on! pogibnet on!" Potom tri raza prošipela, Tri raza topnula nogoj I černym zmijem uletela. Blistaja v rize parčevoj, Koldun, koldunjej obodrennyj, Razveseliasj, rešilsia vnovj Nesti k nogam devicy plennoj Usy, pokornostj i liubovj. Razriažen karlik borodatyj, Opiatj idet v jeje palaty; Prohodit dlinnyj komnat riad: Kniažny v nih net. On dale, v sad, V lavrovyj les, k rešetke sada, Vdolj ozera, vkrug vodopada, Pod mostiki, v besedki... net! Kniažna ušla, propal i sled! Kto vyrazit jego smuśenje, I rev, i trepet isstuplenja? S dosady dnia ne vzvidel on. Razdalsia karly dikij ston: "Siuda, nevoljniki, begite! Siuda, nadejusj ja na vas! Sejčas Liudmilu mne syśite! Skoreje, slyšite lj? sejčas! Ne to - šutite vy so mnoju - Vseh udavliu vas borodoju!" Čitatelj, rasskažu lj tebe, Kuda krasavica devalasj? Vsiu nočj ona svojej sudjbe V slezah divilasj i - smejalasj. Jeje pugala boroda, No Černomor už byl izvesten, I byl smešon, a nikogda So smehom užas nesovmesten. Navstreču utrennim lučam Postelj ostavila Liudmila I vzor nevoljnyj obratila K vysokim, čistym zerkalam; Nevoljno kudri zolotyje S lilejnyh pleč pripodniala; Nevoljno volosy gustyje Rukoj nebrežnoj zaplela; Svoi včerašnije nariady Nečajanno v uglu našla; Vzdohnuv, odelasj i s dosady Tihonjko plakatj načala; Odnako s vernogo stekla, Vzdyhaja, ne svodila vzora, I device prišlo na um, V volnenje svojenravnyh dum, Primeritj šapku Černomora. Vse tiho, nikogo zdesj net; Nikto na devušku ne vzglianet... A devuške v semnadcatj let Kakaja šapka ne pristanet! Riaditjsia nikogda ne lenj! Liudmila šapkoj zavertela; Na brovi, priamo, nabekrenj I zadom napered nadela. I čto ž? o čudo staryh dnej! Liudmila v zerkale propala; Perevernula - pered nej Liudmila prežniaja predstala; Nazad nadela - snova net; Sniala - i v zerkale! "Prekrasno! Dobro, koldun, dobro, moj svet! Teperj mne zdesj už bezopasno; Teperj izbavliusj ot hlopot!" I šapku starogo zlodeja Kniažna, ot radosti krasneja, Nadela zadom napered. No vozvratimsia že k geroju. Ne stydno lj zanimatjsia nam Tak dolgo šapkoj, borodoju, Ruslana poruča sudjbam? Sveršiv s Rogdajem boj žestokij, Projehal on dremučij les; Pred nim otkrylsia dol širokij Pri bleske utrennih nebes. Trepeśet vitiazj ponevole: On vidit staroj bitvy pole. Vdali vse pusto; zdesj i tam Želtejut kosti; po holmam Razbrosany kolčany, laty; Gde sbruja, gde zaržavyj śit; V kostiah ruki zdesj meč ležit; Travoj obros tam šlem kosmatyj I staryj čerep tlejet v nem; Bogatyria tam ostov celyj S jego poveržennym konem Ležit nedvižnyj; kopja, strely V syruju zemliu vonzeny, I mirnyj pliuś ih obvivajet... Ničto bezmolvnoj tišiny Pustyni sej ne vozmuśajet, I solnce s jasnoj vyšiny Dolinu smerti ozariajet. So vzdohom vitiazj vkrug sebia Vzirajet grustnymi očami. "O pole, pole, kto tebia Usejal mertvymi kostiami? Čej borzyj konj tebia toptal V poslednij čas krovavoj bitvy? Kto na tebe so slavoj pal? Čji nebo slyšalo molitvy? Začem že, pole, smolklo ty I poroslo travoj zabvenja?.. Vremen ot večnoj temnoty, Bytj možet, net i mne spasenja! Bytj možet, na holme nemom Postaviat tihij grob Ruslanov, I struny gromkije Bajanov Ne budut govoritj o nem!" No vskore vspomnil vitiazj moj, Čto dobryj meč geroju nužen I daže pancyrj; a geroj S poslednej bitvy bezoružen. Obhodit pole on vokrug; V kustah, sredi kostej zabvennyh, V gromade tlejuśih koljčug, Mečej i šlemov razdroblennyh Sebe dospehov iśet on. Prosnulisj gul i stepj nemaja, Podnialsia v pole tresk i zvon; On podnial śit, ne vybiraja, Našel i šlem i zvonkij rog; No lišj meča syskatj ne mog. Dolinu brani ob男ezžaja, On vidit množestvo mečej, No vse legki, da sliškom maly, A kniazj krasavec byl ne vialyj, Ne to, čto vitiazj naših dnej. Čtob čem-nibudj igratj ot skuki, Kopje staljnoje vzial on v ruki, Koljčugu on nadel na grudj I daleje pustilsia v putj. Už poblednel zakat rumianyj Nad usyplennoju zemlej; Dymiatsia sinije tumany, I vshodit mesiac zolotoj; Pomerkla stepj. Tropoju temnoj Zadumčiv jedet naš Ruslan I vidit: skvozj nočnoj tuman Vdali černejet holm ogromnyj, I čto-to strašnoje hrapit. On bliže k holmu, bliže - slyšit: Čudesnyj holm kak budto dyšit. Ruslan vnimajet i gliadit Bestrepetno, s pokojnym duhom; No, ševelia puglivym uhom, Konj upirajetsia, drožit, Triaset upriamoj golovoju, I griva dybom podnialasj. Vdrug holm, bezoblačnoj lunoju V tumane bledno ozariasj, Jasnejet; smotrit hrabryj kniazj - I čudo vidit pred soboju. Najdu li kraski i slova? Pred nim živaja golova. Ogromny oči snom ob男aty; Hrapit, kačaja šlem pernatyj, I perja v temnoj vysote, Kak teni, hodiat, razvevajasj. V svojej užasnoj krasote Nad mračnoj stepju vozvyšajasj, Bezmolvijem okružena, Pustyni storož bezymiannoj, Ruslanu predstoit ona Gromadoj groznoj i tumannoj. V nedoumenje hočet on Tainstvennyj razrušitj son. Vblizi osmatrivaja divo, Ob男ehal golovu krugom I stal pred nosom molčalivo; Śekotit nozdri kopijem, I, smorśasj, golova zevnula, Glaza otkryla i čihnula... Podnialsia vihorj, stepj drognula, Vzvilasia pylj; s resnic, s usov, S brovej sletela staja sov; Prosnulisj rośi molčalivy, Čihnulo eho - konj retivyj Zaržal, zaprygal, otletel, Jedva sam vitiazj usidel, I vsled razdalsia golos šumnyj: "Kuda ty, vitiazj nerazumnyj? Stupaj nazad, ja ne šuču! Kak raz nahala progloču!" Ruslan s prezrenjem oglianulsia, Brazdami uderžal konia I s gordym vidom usmehnulsia. "Čego ty hočešj ot menia? - Nahmuriasj, golova vskričala. - Vot gostia mne sudjba poslala! Poslušaj, ubirajsia pročj! Ja spatj hoču, teperj už nočj, Prośaj!" No vitiazj znamenityj, Uslyša grubyje slova, Voskliknul s važnostju serditoj: "Molči, pustaja golova! Slyhal ja istinu, byvalo: Hotj lob širok, da mozgu malo! Ja jedu, jedu, ne sviśu, A kak najedu, ne spuśu!" Togda, ot jarosti nemeja, Stesnennoj zloboj plameneja, Nadulasj golova; kak žar, Krovavy oči zasverkali; Napeniasj, guby zadrožali, Iz ust, ušej podnialsia par - I vdrug ona, čto bylo moči, Navstreču kniaziu stala dutj; Naprasno konj, zažmuria oči, Skloniv glavu, natuža grudj, Skvozj vihorj, doždj i sumrak noči Nevernyj prodolžajet putj; Ob男atyj strahom, osleplennyj, On mčitsia vnovj, iznemožennyj, Daleče v pole otdohnutj. Vnovj obratitjsia vitiazj hočet - Vnovj otražen, nadeždy net! A golova jemu vosled, Kak sumasšedšaja, hohočet, Gremit: "Aj, vitiazj! aj, geroj! Kuda ty? tiše, tiše, stoj! Ej, vitiazj, šeju slomišj darom; Ne trusj, najezdnik, i menia Poraduj hotj odnim udarom, Poka ne zamoril konia". I meždu tem ona geroja Draznila strašnym jazykom. Ruslan, dosadu v serdce kroja, Grozit jej molča kopijem, Triaset jego rukoj svobodnoj, I, zadrožav, bulat holodnyj Vonzilsia v derzostnyj jazyk. I krovj iz bešenogo zeva Rekoju pobežala vmig. Ot udivlenja, boli, gneva, V minutu derzosti lišasj, Na kniazia golova gliadela, Železo gryzla i blednela V spokojnom duhe goriačasj, Tak inogda sredj našej sceny Plohoj pitomec Meljpomeny, Vnezapnym svistom oglušen, Už ničego ne vidit on, Blednejet, roliu zabyvajet, Drožit, poniknuv golovoj, I, zaikajasj, umolkajet Pered nasmešlivoj tolpoj. Sčastlivym poljzujasj mgnovenjem, K ob男atoj golove smuśenjem, Kak jastreb, bogatyrj letit S pod男atoj, groznoju desnicej I v śeku tiažkoj rukavicej S razmaha golovu razit; I stepj udarom oglasilasj; Krugom rosistaja trava Krovavoj penoj obagrilasj, I, zašatavšisj, golova Perevernulasj, pokatilasj, I šlem čugunnyj zastučal. Togda na meste opustelom Meč bogatyrskij zasverkal. Naš vitiazj v trepete veselom Jego shvatil i k golove Po okrovavlennoj trave Bežit s namerenjem žestokim Jej nos i uši obrubitj; Uže Ruslan gotov razitj, Uže vzmahnul mečom širokim - Vdrug, izumlennyj, vnemlet on Glavy moliaśej žalkij ston... I tiho meč on opuskajet, V nem gnev svirepyj umirajet, I mśenje burnoje padet V duše, molenjem usmirennoj: Tak na doline tajet led, Lučom poludnia poražennyj. "Ty vrazumil menia, geroj, - So vzdohom golova skazala, - Tvoja desnica dokazala, Čto ja vinoven pred toboj; Otnyne ja tebe poslušen; No, vitiazj, budj velikodušen! Dostoin plača žrebij moj. I ja byl vitiazj udaloj! V krovavyh bitvah supostata Sebe ja ravnogo ne zrel; Sčastliv, kogda by ne imel Sopernikom menjšogo brata! Kovarnyj, zlobnyj Černomor, Ty, ty vseh bed moih vinoju! Semejstva našego pozor, Roždennyj karloj, s borodoju, Moj divnyj rost ot junyh dnej Ne mog on bez dosady videtj I stal za to v duše svojej Menia, žestokij, nenavidetj. Ja byl vsegda nemnogo prost, Hotia vysok; a sej nesčastnyj, Imeja samyj glupyj rost, Umen kak bes - i zol užasno. Pritom že, znaj, k mojej bede, V jego čudesnoj borode Taitsia sila rokovaja, I, vse na svete preziraja, Dokole boroda cela - Izmennik ne strašitsia zla. Vot on odnaždy s vidom družby "Poslušaj, - hitro mne skazal, - Ne otkažisj ot važnoj služby: Ja v černyh knigah otyskal, Čto za vostočnymi gorami, Na tihih moria beregah, V gluhom podvale, pod zamkami Hranitsia meč - i čto že? strah! Ja razobral vo tjme volšebnoj, Čto voleju sudjby vraždebnoj Sej meč izvesten budet nam; Čto nas on oboih pogubit: Mne borodu moju otrubit, Tebe glavu; sudi že sam, Skolj važno nam priobretenje Sego sozdanja zlyh duhov!" "Nu, čto že? gde tut zatrudnenje? - Skazal ja karle, - ja gotov; Idu, hotj za predely sveta". I sosnu na plečo vzvalil, A na drugoje dlia soveta Zlodeja brata posadil; Pustilsia v daljnuju dorogu, Šagal, šagal i, slava bogu, Kak by proročestvu nazlo, Vse sčastlivo snačalo šlo. Za otdalennymi gorami Našli my rokovoj podval; Ja razmetal jego rukami I potajennyj meč dostal. No net! sudjba togo hotela: Mež nami ssora zakipela - I bylo, priznajusj, o čem! Vopros: komu vladetj mečom? Ja sporil, karla goriačilsia; Branilisj dolgo; nakonec Ulovku vydumal hitrec, Pritih i budto by smiagčilsia. "Ostavim bespoleznyj spor, - Skazal mne važno Černomor, - My tem sojuz naš obesslavim; Rassudok v mire žitj velit; Sudjbe rešitj my predostavim, Komu sej meč prinadležit. K zemle priniknem uhom oba (Čego ne vydumajet zloba!), I kto uslyšit pervyj zvon, Tot i vladej mečom do groba". Skazal i leg na zemliu on. Ja sduru takže rastianulsia; Ležu, ne slyšu ničego, Smekaja: obmanu jego! No sam žestoko obmanulsia. Zlodej v glubokoj tišine, Privstav, na cypočkah ko mne Podkralsia szadi, razmahnulsia; Kak vihorj svistnul ostryj meč, I prežde, čem ja oglianulsia, Už golova sletela s pleč - I sverh男estestvennaja sila V nej žizni duh ostanovila. Moj ostov ternijem obros; Vdali, v strane, liudjmi zabvennoj, Istlel moj prah nepogrebennyj; No zlobnyj karla perenes Menia v sej kraj ujedinennyj, Gde večno dolžen byl sterečj Toboj segodnia vziatyj meč. O vitiazj! Ty hranim sudjboju, Vozjmi jego, i bog s toboju! Bytj možet, na svojem puti Ty karlu-čarodeja vstretišj - Ah, jesli ty jego zametišj, Kovarstvu, zlobe otomsti! I nakonec ja sčastliv budu, Spokojno mir ostavliu sej - I v blagodarnosti mojej Tvoju pośečinu zabudu". PESNJ ČETVERTAJA Ja každyj denj, vosstav ot sna, Blagodariu serdečno boga Za to, čto v naši vremena Volšebnikov ne tak už mnogo. K tomu že - čestj i slava im! - Ženitjby naši bezopasny... Ih zamysly ne tak užasny Mužjam, devicam molodym. No jestj volšebniki drugije, Kotoryh nenavižu ja: Ulybka, oči golubyje I golos milyj - o druzja! Ne verjte im: oni lukavy! Strašitesj, podražaja mne, Ih upoiteljnoj otravy I počivajte v tišine. Poezii čudesnyj genij, Pevec tainstvennyh videnij, Liubvi, mečtanij i čertej, Mogil i raja vernyj žitelj, I muzy vetrenoj mojej Napersnik, pestun i hranitelj! Prosti mne, severnyj Orfej, Čto v povesti mojej zabavnoj Teperj vosled tebe leču I liru muzy svojenravnoj Vo lži prelestnoj obliču. Druzja moi, vy vse slyhali, Kak besu v drevni dni zlodej Predal sperva sebia s pečali, A tam i duši dočerej; Kak posle śedrym podajanjem, Molitvoj, veroj, i postom, I nepritvornym pokajanjem Sniskal zastupnika v sviatom; Kak umer on i kak zasnuli Jego dvenadcatj dočerej: I nas plenili, užasnuli Kartiny tajnyh sih nočej, Sii čudesnyje videnja, Sej mračnyj bes, sej božij gnev, Živyje grešnika mučenja I prelestj neporočnyh dev. My s nimi plakali, brodili Vokrug zubčatyh zamka sten, I serdcem tronutym liubili Ih tihij son, ih tihij plen; Dušoj Vadima prizyvali, I probuždenje zreli ih, I často inokinj sviatyh Na grob otcovskij provožali. I čto ž, vozmožno lj?.. nam solgali! No pravdu vozveśu li ja?.. Mladoj Ratmir, napravia k jugu Neterpelivyj beg konia, Už dumal pred zakatom dnia Nagnatj Ruslanovu suprugu. No denj bagrianyj večerel; Naprasno vitiazj pred soboju V tumany daljnije smotrel: Vse bylo pusto nad rekoju. Zari poslednij luč gorel Nad jarko pozlaśennym borom. Naš vitiazj mimo černyh skal Tihonjko projezžal i vzorom Nočlega mež derev iskal. On na dolinu vyjezžajet I vidit: zamok na skalah Zubčaty steny vozvyšajet; Černejut bašni na uglah; I deva po stene vysokoj, Kak v more lebedj odinokij, Idet, zarej osveśena; I devy pesnj jedva slyšna Doliny v tišine glubokoj. "Ložitsia v pole mrak nočnoj; Ot voln podnialsia veter hladnyj. Už pozdno, putnik molodoj! Ukrojsia v terem naš otradnyj. Zdesj nočju nega i pokoj, A dnem i šum i pirovanje. Pridi na družnoje prizvanje, Pridi, o putnik molodoj! U nas najdešj krasavic roj; Ih nežny reči i lobzanje. Pridi na tajnoje prizvanje, Pridi, o putnik molodoj! Tebe my s utrennej zarej Napolnim kubok na prośanje. Pridi na mirnoje prizvanje, Pridi, o putnik molodoj! Ložitsia v pole mrak nočnoj; Ot voln podnialsia veter hladnyj. Už pozdno, putnik molodoj! Ukrojsia v terem naš otradnyj". Ona manit, ona pojet; I junyj han už pod stenoju; Jego vstrečajut u vorot Devicy krasnyje tolpoju; Pri šume laskovyh rečej On okružen; s nego ne svodiat Oni pleniteljnyh očej; Dve devicy konia uvodiat; V čertogi vhodit han mladoj, Za nim otšeljnic milyh roj; Odna snimajet šlem krylatyj, Drugaja kovanyje laty, Ta meč beret, ta pyljnyj śit; Odežda negi zamenit Železnyje dospehi brani. No prežde junošu vedut K velikolepnoj russkoj bane. Už volny dymnyje tekut V jeje serebrianyje čany, I bryzžut hladnyje fontany; Razostlan roskošju kover; Na nem ustalyj han ložitsia; Prozračnyj par nad nim klubitsia; Potupia negi polnyj vzor, Prelestnyje, polunagije, V zabote nežnoj i nemoj, Vkrug hana devy molodyje Tesniatsia rezvoju tolpoj. Nad rycarem inaja mašet Vetviami molodyh berez, I žar ot nih dušistyj pašet; Drugaja sokom vešnih roz Ustaly členy prohlaždajet I v aromatah potopliajet Temnokudriavyje vlasy. Vostorgom vitiazj upojennyj Uže zabyl Liudmily plennoj Nedavno milyje krasy; Tomitsia sladostnym želanjem; Brodiaśij vzor jego blestit, I, polnyj strastnym ožidanjem, On tajet serdcem, on gorit. No vot vyhodit on iz bani. Odetyj v barhatnyje tkani, V krugu prelestnyh dev, Ratmir Saditsia za bogatyj pir. Ja ne Omer: v stihah vysokih On možet vospevatj odin Obedy grečeskih družin, I zvon, i penu čaš glubokih, Mileje, po sledam Parni, Mne slavitj liroju nebrežnoj I nagotu v nočnoj teni, I poceluj liubovi nežnoj! Lunoju zamok ozaren; Ja vižu terem otdalennyj, Gde vitiazj tomnyj, vospalennyj Vkušajet odinokij son; Jego čelo, jego lanity Mgnovennym plamenem goriat; Jego usta poluotkryty Lobzanje tajnoje maniat; On strastno, medlenno vzdyhajet, On vidit ih - i v pylkom sne Pokrovy k serdcu prižimajet. No vot v glubokoj tišine Dverj otvorilasj; pol revnivyj Skrypit pod nožkoj toroplivoj, I pri serebrianoj lune Meljknula deva. Sny krylaty, Sokrojtesj, otletite pročj! Prosnisj - tvoja nastala nočj! Prosnisia - dorog mig utraty!.. Ona podhodit, on ležit I v sladostrastnoj nege dremlet; Pokrov jego s odra skoljzit, I žarkij puh čelo ob男emlet. V molčanje deva pered nim Stoit nedvižno, bezdyhanna, Kak licemernaja Dïana Pred milym pastyrem svoim; I vot ona, na lože hana Kolenom operšisj odnim, Vzdohnuv, lico k nemu skloniajet S tomlenjem, s trepetom živym, I son sčastlivca preryvajet Lobzanjem strastnym i nemym... No, drugi, devstvennaja lira Umolkla pod mojej rukoj; Slabejet robkij golos moj - Ostavim junogo Ratmira; Ne smeju pesnej prodolžatj: Ruslan nas dolžen zanimatj, Ruslan, sej vitiazj besprimernyj, V duše geroj, liubovnik vernyj. Upornym bojem utomlen, Pod bogatyrskoj golovoju On sladostnyj vkušajet son. No vot už ranneju zareju Sijajet tihij nebosklon; Vse jasno; utra luč igrivyj Glavy kosmatyj lob zlatit. Ruslan vstajet, i konj retivyj Už vitiazia streloju mčit. I dni begut; želtejut nivy; S derev spadajet driahlyj list; V lesah osennij vetra svist Pevic pernatyh zaglušajet; Tiaželyj, pasmurnyj tuman Nagije holmy obvivajet; Zima približilasj - Ruslan Svoj putj otvažno prodolžajet Na daljnyj sever; s každym dnem Pregrady novyje vstrečajet: To bjetsia on s bogatyrem, To s vedjmoju, to s velikanom, To lunnoj nočju vidit on, Kak budto skvozj volšebnyj son, Okruženy sedym tumanom, Rusalki, tiho na vetviah Kačajasj, vitiazia mladogo S ulybkoj hitroj na ustah Maniat, ne govoria ni slova... No, tajnym promyslom hranim, Besstrašnyj vitiazj nevredim; V jego duše želanje dremlet, On ih ne vidit, im ne vnemlet, Odna Liudmila vsiudu s nim. No meždu tem, nikem ne zrima, Ot napadenij kolduna Volšebnoj šapkoju hranima, Čto delajet moja kniažna, Moja prekrasnaja Liudmila? Ona, bezmolvna i unyla, Odna guliajet po sadam, O druge myslit i vzdyhajet, Ilj, voliu dav svoim mečtam, K rodimym kijevskim poliam V zabvenje serdca uletajet; Otca i bratjev obnimajet, Podružek vidit molodyh I staryh mamušek svoih - Zabyty plen i razlučenje! No vskore bednaja kniažna Svoje teriajet zabluždenje I vnovj unyla i odna. Raby vliublennogo zlodeja, I denj i nočj, sidetj ne smeja, Mež tem po zamku, po sadam Prelestnoj plennicy iskali, Metalisj, gromko prizyvali, Odnako vse po pustiakam. Liudmila imi zabavlialasj: V volšebnyh rośah inogda Bez šapki vdrug ona javlialasj I klikala: "Siuda, siuda!" I vse brosalisj k nej tolpoju; No v storonu - nezrima vdrug - Ona neslyšnoju stopoju Ot hiśnyh ubegala ruk. Vezde vsečasno zamečali Jeje minutnyje sledy: To pozlaśennyje plody Na šumnyh vetviah isčezali, To kapli kliučevoj vody Na lug izmiatyj upadali: Togda naverno v zamke znali, Čto pjet ilj kušajet kniažna. Na vetviah kedra ilj berezy Skryvajasj po nočam, ona Minutnogo iskala sna - No toljko prolivala slezy, Zvala supruga i pokoj, Tomilasj grustju i zevotoj, I redko, redko pred zarej, Skloniasj ko drevu golovoj, Dremala tonkoju dremotoj; Jedva redela noči mgla, Liudmila k vodopadu šla Umytjsia hladnoju strujeju: Sam karla utrennej poroju Odnaždy videl iz palat, Kak pod nevidimoj rukoju Pleskal i bryzgal vodopad. S svojej obyčnoju toskoju Do novoj noči, zdesj i tam, Ona brodila po sadam: Neredko pod večer slyhali Jeje prijatnyj golosok; Neredko v rośah podnimali Ilj jeju brošennyj venok, Ili kločki persidskoj šali, Ili zaplakannyj platok. Žestokoj strastju ujazvlennyj, Dosadoj, zloboj omračennyj, Koldun rešilsia nakonec Pojmatj Liudmilu nepremenno. Tak Lemnosa hromoj kuznec, Prijav supružeskij venec Iz ruk prelestnoj Citerei, Raskinul setj jeje krasam, Otkryv nasmešlivym bogam Kipridy nežnyje zatei... Skučaja, bednaja kniažna V prohlade mramornoj besedki Sidela tiho bliz okna I skvozj koleblemyje vetki Smotrela na cvetuśij lug. Vdrug slyšit - kličut: "Milyj drug!" I vidit vernogo Ruslana. Jego čerty, pohodka, stan; No bleden on, v očah tuman, I na bedre živaja rana - V nej serdce drognulo. "Ruslan! Ruslan!.. on točno!" I streloju K suprugu plennica letit, V slezah, trepeśa, govorit: "Ty zdesj... ty ranen... čto s toboju?" Uže dostigla, obniala: O užas... prizrak isčezajet! Kniažna v setiah; s jeje čela Na zemliu šapka upadajet. Hladeja, slyšit groznyj krik: "Ona moja!" - i v tot že mig Zrit kolduna pered očami. Razdalsia devy žalkij ston, Padet bez čuvstv - i divnyj son Ob男al nesčastnuju krylami. Čto budet s bednoju kniažnoj! O strašnyj vid: volšebnik hilyj Laskajet derzostnoj rukoj Mladyje prelesti Liudmily! Uželi sčastliv budet on? Ču... vdrug razdalsia roga zvon, I kto-to karlu vyzyvajet. V smiatenje , blednyj čarodej Na devu šapku nadevajet; Trubiat opiatj; zvučnej, zvučnej! I on letit k bezvestnoj vstreče, Zakinuv borodu za pleči. PESNJ PIATAJA Ax, kak mila moja kniažna! Mne nrav jeje vsego dorože: Ona čuvstviteljna, skromna, Liubvi supružeskoj verna, Nemnožko vetrena... tak čto že? Jeśe mileje tem ona. Vsečasno prelestiju novoj Umejet nas ona plenitj; Skažite: možno li sravnitj Jeje s Deljfiroju surovoj? Odnoj - sudjba poslala dar Obvorožatj serdca i vzory; Jeje ulybka, razgovory Vo mne liubvi roždajut žar. A ta - pod jubkoju gusar, Lišj dajte jej usy da špory! Blažen, kogo pod večerok V ujedinennyj ugolok Moja Liudmila podžidajet I drugom serdca nazovet; No, verjte mne, blažen i tot, Kto ot Deljfiry ubegajet I daže s neju neznakom. Da, vpročem, delo ne o tom! No kto trubil? Kto čarodeja Na seču groznu vyzyval? Kto kolduna perepugal? Ruslan. On, mestju plameneja, Dostig obiteli zlodeja. Už vitiazj pod goroj stoit, Prizyvnyj rog, kak buria, vojet, Neterpelivyj konj kipit I sneg kopytom močnym rojet. Kniazj karlu ždet. Vnezapno on Po šlemu krepkomu staljnomu Rukoj nezrimoj poražen; Udar upal podobno gromu; Ruslan pod男emlet smutnyj vzor I vidit - priamo nad glavoju - S pod男atoj, strašnoj bulavoju Letajet karla Černomor. Śitom pokryvšisj, on nagnulsia, Mečom potrias i zamahnulsia; No tot vzvilsia pod oblaka; Na mig isčez - i svysoka Šumia letit na kniazia snova. Provornyj vitiazj otletel, I v sneg s razmaha rokovogo Koldun upal - da tam i sel; Ruslan, ne govoria ni slova, S konia doloj, k nemu spešit, Pojmal, za borodu hvatajet, Volšebnik silitsia, kriahtit I vdrug s Ruslanom uletajet... Retivyj konj vosled gliadit; Uže koldun pod oblakami; Na borode geroj visit; Letiat nad mračnymi lesami, Letiat nad dikimi gorami, Letiat nad bezdnoju morskoj; Ot napriaženja kosteneja, Ruslan za borodu zlodeja Upornoj deržitsia rukoj. Mež tem, na vozduhe slabeja I sile russkoj izumiasj, Volšebnik gordomu Ruslanu Kovarno molvit: "Slušaj, kniazj! Tebe vreditj ja perestanu; Mladoje mužestvo liubia, Zabudu vse, prośu tebia, Spuśusj - no toljko s ugovorom..." "Molči, kovarnyj čarodej! - Prerval naš vitiazj: - s Černomorom, S mučitelem ženy svojej, Ruslan ne znajet dogovora! Sej groznyj meč nakažet vora. Leti hotj do nočnoj zvezdy, A bytj tebe bez borody!" Bojaznj ob男emlet Černomora; V dosade, v goresti nemoj, Naprasno dlinnoj borodoj Ustalyj karla potriasajet: Ruslan jeje ne vypuskajet I śiplet volosy poroj. Dva dni koldun geroja nosit, Na tretij on pośady prosit: "O rycarj, sžaljsia nado mnoj; Jedva dyšu; net moči bole; Ostavj mne žiznj, v tvojej ja vole; Skaži - spuśusj, kuda velišj... " "Teperj ty naš: aga, drožišj! Smirisj, pokorstvuj russkoj sile! Nesi menia k mojej Liudmile". Smirenno vnemlet Černomor; Domoj on s vitiazem pustilsia; Letit - i migom očutilsia Sredi svoih užasnyh gor. Togda Ruslan odnoj rukoju Vzial meč sražennoj golovy I, borodu shvativ drugoju, Otsek jeje, kak gorstj travy. "Znaj naših! - molvil on žestoko, - Čto, hiśnik, gde tvoja krasa? Gde sila?" - i na šlem vysokij Sedyje viažet volosa; Svistia zovet konia lihogo; Veselyj konj letit i ržet; Naš vitiazj karlu čutj živogo V kotomku za sedlo kladet, A sam, bojasj mgnovenja traty, Spešit na verh gory krutoj, Dostig, i s radostnoj dušoj Letit v volšebnyje palaty. Vdali zavidia šlem bradatyj, Zalog pobedy rokovoj, Pred nim arapov čudnyj roj, Tolpy nevoljnic bojazlivyh, Kak prizraki, so vseh storon Begut - i skrylisj. Hodit on Odin sredj hramin gordelivyh, Suprugu miluju zovet - Lišj eho svodov molčalivyh Ruslanu golos podajet; V volnenje čuvstv neterpelivyh On otvoriajet dveri v sad - Idet, idet - i ne nahodit; Krugom smuśennyj vzor obvodit - Vse mertvo: rośicy molčat, Besedki pusty; na stremninah, Vdolj beregov ručja, v dolinah, Nigde Liudmily sledu net, I uho ničego ne vnemlet. Vnezapnyj kniazia hlad ob男emlet, V očah jego temnejet svet, V ume voznikli mračny dumy... "Bytj možet, gorestj... plen ugriumyj... Minuta... volny..." V sih mečtah On pogružen. S nemoj toskoju Poniknul vitiazj golovoju; Jego tomit nevoljnyj strah; Nedvižim on, kak mertvyj kamenj; Mračitsia razum; dikij plamenj I jad otčajannoj liubvi Uže tekut v jego krovi. Kazalosj - tenj kniažny prekrasnoj Kosnulasj trepetnym ustam... I vdrug, neistovyj, užasnyj, Stremitsia vitiazj po sadam; Liudmilu s voplem prizyvajet, S holmov utesy otryvajet, Vse rušit, vse krušit mečom - Besedki, rośi upadajut, Dreva, mosty v volnah nyriajut, Stepj obnažajetsia krugom! Daleko guly povtoriajut I rev, i tresk, i šum, i grom; Povsiudu meč zvenit i sviśet, Prelestnyj kraj opustošen - Bezumnyj vitiazj žertvy iśet, S razmaha vpravo, vlevo on Pustynnyj vozduh rassekajet... I vdrug - nečajannyj udar S kniažny nevidimoj sbivajet Prośaljnyj Černomora dar... Volšebstva vmig isčezla sila: V setiah otkrylasia Liudmila! Ne veria sam svoim očam, Neždannym sčastjem upojennyj, Naš vitiazj padajet k nogam Podrugi vernoj, nezabvennoj, Celujet ruki, seti rvet, Liubvi, vostorga slezy ljet, Zovet jeje - no deva dremlet, Somknuty oči i usta, I sladostrastnaja mečta Mladuju grudj jeje pod男emlet. Ruslan s neje ne svodit glaz, Jego terzajet vnovj kručina... No vdrug znakomyj slyšit glas, Glas dobrodeteljnogo Finna: "Mužajsia, kniazj! V obratnyj putj Stupaj so spiaśeju Liudmiloj; Napolni serdce novoj siloj, Liubvi i česti veren budj. Nebesnyj grom na zlobu grianet, I vocaritsia tišina - I v svetlom Kijeve kniažna Pered Vladimirom vosstanet Ot očarovannogo sna". Ruslan, sim glasom oživlennyj, Beret v ob男atija ženu, I tiho s nošej dragocennoj On ostavliajet vyšinu I shodit v dol ujedinennyj. V molčanje, s karloj za sedlom, Pojehal on svoim putem; V jego rukah ležit Liudmila, Sveža, kak vešniaja zaria, I na plečo bogatyria Lico spokojnoje sklonila. Vlasami, svitymi v koljco, Pustynnyj veterok igrajet; Kak často grudj jeje vzdyhajet! Kak často tihoje lico Mgnovennoj rozoju pylajet! Liubovj i tajnaja mečta Ruslanov obraz jej prinosiat, I s tomnym šopotom usta Supruga imia proiznosiat... V zabvenje sladkom lovit on Jeje volšebnoje dyhanje, Ulybku, slezy, nežnyj ston I sonnyh persej volnovanje... Mež tem, po dolam, po goram, I v belyj denj, i po nočam, Naš vitiazj jedet neprestanno. Jeśe dalek predel želannyj, A deva spit. No junyj kniazj, Besplodnym plamenem tomiasj, Uželj, stradalec postojannyj, Suprugu toljko storožil I v celomudrennom mečtanje, Smiriv neskromnoje želanje, Svoje blaženstvo nahodil? Monah, kotoryj sohranil Potomstvu vernoje predanje O slavnom vitiaze mojem, Nas uveriajet smelo v tom: I veriu ja! Bez razdelenja Unyly, gruby naslaždenja: My priamo sčastlivy vdvojem. Pastuški, son kniažny prelestnoj Ne pohodil na vaši sny, Poroj tomiteljnoj vesny, Na murave, v teni drevesnoj. Ja pomniu malenjkij lužok Sredi berezovoj dubravy, Ja pomniu temnyj večerok, Ja pomniu Lidy son lukavyj... Ah, pervyj poceluj liubvi, Drožaśij, legkij, toroplivyj, Ne razognal, druzja moi, Jeje dremoty terpelivoj... No polno, ja boltaju vzdor! K čemu liubvi vospominanje? Jeje uteha i stradanje Zabyty mnoju s davnih por; Teperj vlekut moje vnimanje Kniažna, Ruslan i Černomor. Pred nimi steletsia ravnina, Gde jeli izredka vzošli; I groznogo holma vdali Černejet kruglaja veršina Nebes na jarkoj sineve. Ruslan gliadit - i dogadalsia, Čto pod男ezžajet k golove; Bystreje borzyj konj pomčalsia; Už vidno čudo iz čudes; Ona gliadit nedvižnym okom; Vlasy jeje kak černyj les, Porosšij na čele vysokom; Lanity žizni lišeny, Svincovoj blednostju pokryty; Usta ogromnyje otkryty, Ogromny zuby stesneny ... Nad polumertvoj golovoju Poslednij denj už tiagotel. K nej hrabryj vitiazj priletel S Liudmiloj, s karloj za spinoju. On kriknul: "Zdravstvuj, golova! Ja zdesj! nakazan tvoj izmennik! Gliadi: vot on, zlodej naš plennik!" I kniazia gordyje slova Jeje vnezapno oživili, Na mig v nej čuvstvo razbudili, Očnulasj budto oto sna, Vzglianula, strašno zastonala... Uznala vitiazia ona I brata s užasom uznala. Nadulisj nozdri; na śekah Bagrovyj ognj jeśe rodilsia, I v umirajuśih glazah Poslednij gnev izobrazilsia. V smiatenje, v bešenstve nemom Ona zubami skrežetala I bratu hladnym jazykom Ukor nevniatnyj lepetala... Uže jeje v tot samyj čas Končalosj dolgoje stradanje: Čela mgnovennyj plamenj gas, Slabelo tiažkoje dyhanje, Ogromnyj zakatilsia vzor, I vskore kniazj i Černomor Uzreli smerti sodroganje... Ona počila večnym snom. V molčanje vitiazj udalilsia; Drožaśij karlik za sedlom Ne smel dyšatj, ne ševelilsia I černoknižnym jazykom Userdno demonam molilsia. Na sklone temnyh beregov Kakoj-to rečki bezymiannoj, V prohladnom sumrake lesov, Stojal ponikšej haty krov, Gustymi sosnami venčannyj. V tečenje medlennom reka Vblizi pletenj iz trostnika Volnoju sonnoj omyvala I vkrug nego jedva žurčala Pri legkom šume veterka. Dolina v sih mestah tailasj, Ujedinenna i temna; I tam, kazalosj, tišina S načala mira vocarilasj. Ruslan ostanovil konia. Vse bylo tiho, bezmiatežno; Ot rassvetajuśego dnia Dolina s rośeju pribrežnoj Skvozj utrennij sijala dym. Ruslan na lug ženu slagajet, Saditsia bliz neje, vzdyhajet S unynjem sladkim i nemym; I vdrug on vidit pred soboju Smirennyj parus čelnoka I slyšit pesniu rybaka Nad tihostrujnoju rekoju. Raskinuv nevod po volnam, Rybak, na vesla naklonennyj, Plyvet k lesistym beregam, K porogu hižiny smirennoj. I vidit dobryj kniazj Ruslan: Čelnok ko bregu priplyvajet; Iz temnoj haty vybegajet Mladaja deva; strojnyj stan, Vlasy, nebrežno raspuśenny, Ulybka, tihij vzor očej, I grudj, i pleči obnaženny, Vse milo, vse pleniajet v nej. I vot oni, obniav drug druga, Sadiatsia u prohladnyh vod, I čas bespečnogo dosuga Dlia nih s liubovju nastajet. No v izumlenje molčalivom Kogo že v rybake sčastlivom Naš junyj vitiazj uznajet? Hazarskij han, izbrannyj slavoj, Ratmir, v liubvi, v vojne krovavoj Jego sopernik molodoj, Ratmir v pustyne bezmiatežnoj Liudmilu, slavu pozabyl I im naveki izmenil V ob男atijah podrugi nežnoj. Geroj približilsia, i vmig Otšeljnik uznajet Ruslana, Vstajet, letit. Razdalsia krik... I obnial kniazj mladogo hana. "Čto vižu ja? - sprosil geroj, - Začem ty zdesj, začem ostavil Trevogi žizni bojevoj I meč, kotoryj ty proslavil?" "Moj drug, - otvetstvoval rybak, - Duše naskučil brannoj slavy Pustoj i gibeljnyj prizrak. Poverj: nevinnyje zabavy, Liubovj i mirnyje dubravy Mileje serdcu vo sto krat. Teperj, utrativ žaždu brani, Prestal platitj bezumstvu dani, I, vernym sčastijem bogat, Ja vse zabyl, tovariś milyj, Vse, daže prelesti Liudmily". "Liubeznyj han, ja očenj rad! - Skazal Ruslan, - ona so mnoju". "Vozmožno li, kakoj sudjboju? Čto slyšu? Russkaja kniažna... Ona s toboju, gde ž ona? Pozvolj... no net, bojusj izmeny; Moja podruga mne mila; Mojej sčastlivoj peremeny Ona vinovnicej byla; Ona mne žiznj, ona mne radostj! Ona mne vozvratila vnovj Moju utračennuju mladostj, I mir, i čistuju liubovj. Naprasno sčastje mne sulili Usta volšebnic molodyh; Dvenadcatj dev menia liubili: Ja dlia neje pokinul ih; Ostavil terem ih veselyj, V teni hraniteljnyh dubrov; Složil i meč i šlem tiaželyj, Zabyl i slavu i vragov. Otšeljnik, mirnyj i bezvestnyj, Ostalsia v sčastlivoj gluši, S toboj, drug milyj, drug prelestnyj, S toboju, svet mojej duši!" Pastuška milaja vnimala Druzej otkrytyj razgovor I, ustremiv na hana vzor, I ulybalasj i vzdyhala. Rybak i vitiazj na bregah Do temnoj noči prosideli S dušoj i serdcem na ustah - Časy nevidimo leteli. Černejet les, temna gora; Vstajet luna - vse tiho stalo; Geroju v putj davno pora. Nakinuv tiho pokryvalo Na devu spiaśuju, Ruslan Idet i na konia saditsia; Zadumčivo bezmolvnyj han Dušoj vosled jemu stremitsia, Ruslanu sčastija, pobed, I slavy, i liubvi želajet... I dumy gordyh, junyh let Nevoljnoj grustju oživliajet... Začem sudjboj ne suždeno Mojej nepostojannoj lire Gerojstvo vospevatj odno I s nim (neznajemyje v mire) Liubovj i družbu staryh let? Pečaljnoj istiny poet, Začem ja dolžen dlia potomstva Porok i zlobu obnažatj I tajny kozni verolomstva V pravdivyh pesniah obličatj? Kniažny iskatelj nedostojnyj, Ohotu k slave poteriav, Nikem ne znajemyj, Farlaf V pustyne daljnej i spokojnoj Skryvalsia i Nainy ždal. I čas toržestvennyj nastal. K nemu volšebnica javilasj, Veśaja: "Znaješj li menia? Stupaj za mnoj; sedlaj konia!" I vedjma koškoj obratilasj; Osedlan konj, ona pustilasj; Tropami mračnymi dubrav Za neju sledujet Farlaf. Dolina tihaja dremala, V nočnoj odetaja tuman, Luna vo mgle perebegala Iz tuči v tuču i kurgan Mgnovennym bleskom ozariala. Pod nim v bezmolvii Ruslan Sidel s obyčnoju toskoju Pred usyplennoju kniažnoju. Gluboku dumu dumal on, Mečty leteli za mečtami, I neprimetno vejal son Nad nim holodnymi krylami. Na devu smutnymi očami V dremote tomnoj on vzglianul I, utomlennoju glavoju Skloniasj k nogam jeje, zasnul. I snitsia veśij son geroju: On vidit, budto by kniažna Nad strašnoj bezdny glubinoju Stoit nedvižna i bledna... I vdrug Liudmila isčezajet, Stoit odin nad bezdnoj on... Znakomyj glas, prizyvnyj ston Iz tihoj bezdny vyletajet... Ruslan stremitsia za ženoj; Stremglav letit vo tjme glubokoj... I vidit vdrug pered soboj: Vladimir, v gridnice vysokoj, V krugu sedyh bogatyrej, Meždu dvenadcatju synami, S tolpoju nazvannyh gostej Sidit za branymi stolami. I tak že gneven staryj kniazj, Kak v denj užasnyj rasstavanja, I vse sidiat ne ševeliasj, Ne smeja perervatj molčanja. Utih veselyj šum gostej, Ne hodit čaša krugovaja... I vidit on sredi gostej V boju sražennogo Rogdaja: Ubityj kak živoj sidit; Iz openennogo stakana On, vesel, pjet i ne gliadit Na izumlennogo Ruslana. Kniazj vidit i mladogo hana, Druzej i nedrugov... i vdrug Razdalsia guslej beglyj zvuk I golos veśego Bajana, Pevca gerojev i zabav. Vstupajet v gridnicu Farlaf, Vedet on za ruku Liudmilu; No starec, s mesta ne privstav, Molčit, skloniv glavu unylu, Kniazja, bojare - vse molčat, Duševnyje dviženja kroja. I vse isčezlo - smertnyj hlad Ob男emlet spiaśego geroja. V dremotu tiažko pogružen, On ljet mučiteljnyje slezy, V volnenji myslit: eto son! Tomitsia, no zloveśej grezy, Uvy, prervatj ne v silah on. Luna čutj svetit nad goroju; Ob男aty rośi temnotoju, Dolina v mertvoj tišine... Izmennik jedet na kone. Pered nim otkrylasia poliana; On vidit sumračnyj kurgan; U nog Liudmily spit Ruslan, I hodit konj krugom kurgana. Farlaf s bojazniju gliadit; V tumane vedjma isčezajet, V nem serdce zamerlo, drožit, Iz hladnyh ruk uzdu roniajet, Tihonjko obnažajet meč, Gotoviasj vitiazia bez boja S razmaha nadvoje rassečj... K nemu pod男ehal. Konj geroja, Vraga počuja, zakipel, Zaržal i topnul. Znak naprasnyj! Ruslan ne vnemlet; son užasnyj, Kak gruz, nad nim otiagotel!.. Izmennik, vedjmoj obodrennyj, Geroju v grudj rukoj prezrennoj Vonzajet triždy hladnu stalj... I mčitsia bojazlivo vdalj S svojej dobyčej dragocennoj. Vsiu nočj besčuvstvennyj Ruslan Ležal vo mrake pod goroju. Časy leteli. Krovj rekoju Tekla iz vospalennyh ran. Poutru, vzor otkryv tumannyj, Puskaja tiažkij, slabyj ston, S usiljem pripodnialsia on, Vzglianul, ponik glavoju brannoj - I pal nedvižnyj, bezdyhannyj. PESNJ ŠESTAJA Ty mne velišj, o drug moj nežnyj, Na lire legkoj i nebrežnoj Starinny byli napevatj I muze vernoj posviaśatj Časy bescennogo dosuga... Ty znaješj, milaja podruga: Possoriasj s vetrenoj molvoj, Tvoj drug, blaženstvom upojennyj, Zabyl i trud ujedinennyj, I zvuki liry dorogoj. Ot garmoničeskoj zabavy Ja, negoj upojen, otvyk... Dyšu toboj - i gordoj slavy Nevniaten mne prizyvnyj klik! Menia pokinul tajnyj genij I vymyslov, i sladkih dum; Liubovj i žažda naslaždenij Odni presledujut moj um. No ty velišj, no ty liubila Rasskazy prežnije moi, Predanja slavy i liubvi; Moj bogatyrj, moja Liudmila, Vladimir, vedjma, Černomor I Finna vernyje pečali Tvoje mečtanje zanimali; Ty, slušaja moj legkij vzdor, S ulybkoj inogda dremala; No inogda svoj nežnyj vzor Nežneje na pevca brosala... Rešusj: vliublennyj govorun, Kasajusj vnovj lenivyh strun; Sažusj u nog tvoih i snova Brenču pro vitiazia mladogo. No čto skazal ja? Gde Ruslan? Ležit on mertvyj v čistom pole: Už krovj jego ne ljetsia bole, Nad nim letajet žadnyj vran, Bezglasen rog, nedvižny laty, Ne ševelitsia šlem kosmatyj! Vokrug Ruslana hodit konj, Poniknuv gordoj golovoju, V jego glazah isčez ogonj! Ne mašet grivoj zolotoju, Ne tešitsia, ne skačet on I ždet, kogda Ruslan vosprianet... No kniazia krepok hladnyj son, I dolgo śit jego ne grianet. A Černomor? On za sedlom, V kotomke, vedjmoju zabytyj, Jeśe ne znajet ni o čem; Ustalyj, sonnyj i serdityj Kniažnu, geroja mojego Branil ot skuki molčalivo; Ne slyša dolgo ničego, Volšebnik vyglianul - o divo! On vidit, bogatyrj ubit; V krovi potoplennyj ležit; Liudmily net, vse pusto v pole; Zlodej ot radosti drožit I mnit: sveršilosj, ja na vole! No staryj karla byl neprav. Mež tem, Nainoj osenennyj, S Liudmiloj, tiho usyplennoj, Stremitsia k Kijevu Farlaf: Letit, nadeždy, straha polnyj; Pred nim uže dneprovski volny V znakomyh pažitiah šumiat; Už vidit zlatoverhij grad; Uže Farlaf po gradu mčitsia, I šum na stognah vosstajet; V volnenje radostnom narod Valit za vsadnikom, tesnitsia; Begut obradovatj otca: I vot izmennik u kryljca. Vlača v duše pečali bremia, Vladimir-solnyško v to vremia V vysokom tereme svojem Sidel, tomiasj privyčnoj dumoj. Bojare, vitiazi krugom Sideli s važnostju ugriumoj. Vdrug vnemlet on: pered kryljcom Volnenje, kriki, šum čudesnyj; Dverj otvorilasj; pered nim Javilsia voin neizvestnyj; Vse vstali s šepotom gluhim I vdrug smutilisj, zašumeli: "Liudmila zdesj! Farlaf... uželi?" V lice pečaljnom izmeniasj, Vstajet so stula staryj kniazj, Spešit tiaželymi šagami K nesčastnoj dočeri svojej, Podhodit; otčimi rukami On hočet prikosnutjsia k nej; No deva milaja ne vnemlet, I očarovannaja dremlet V rukah ubijcy - vse gliadiat Na kniazia v smutnom ožidanje; I starec bespokojnyj vzgliad Vperil na vitiazia v molčanje. No, hitro perst k ustam prižav, "Liudmila spit, - skazal Farlaf, - Ja tak našel jeje nedavno V pustynnyh muromskih lesah U zlogo lešego v rukah; Tam soveršilosj delo slavno; Tri dnia my bilisia; luna Nad bojem triždy podymalasj; On pal, a junaja kniažna Mne v ruki sonnoju dostalasj; I kto prervet sej divnyj son? Kogda nastanet probuždenje? Ne znaju - skryt sudjby zakon! A nam nadežda i terpenje Odni ostalisj v utešenje". I vskore s vestju rokovoj Molva po gradu poletela; Naroda pestroju tolpoj Gradskaja plośadj zakipela; Pečaljnyj terem vsem otkryt; Tolpa volnujetsia, valit Tuda, gde na odre vysokom, Na odejale parčevom Kniažna ležit vo sne glubokom; Kniazja i vitiazi krugom Stojat unyly; glasy trubny, Roga, timpany, gusli, bubny Gremiat nad neju; staryj kniazj, Toskoj tiaželoj iznuriasj, K nogam Liudmily sedinami Prinik s bezmolvnymi slezami; I blednyj bliz nego Farlaf, V nemom raskajanje, v dosade Trepeśet, derzostj poteriav. Nastala nočj. Nikto vo grade Očej bessonnyh ne smykal Šumia, tesnilisj vse drug k drugu: O čude vsiakij tolkoval; Mladoj suprug svoju suprugu V svetlice skromnoj zabyval. No toljko svet luny dvurogoj Isčez pred utrennej zarej, Vesj Kijev novoju trevogoj Smutilsia! Kliki, šum i voj Voznikli vsiudu. Kijevliane Tolpiatsia na stene gradskoj... I vidiat: v utrennem tumane Šatry belejut za rekoj; Śity, kak zarevo, blistajut, V poliah najezdniki meljkajut, Vdali pod男emlia černyj prah; Idut pohodnyje telegi, Kostry pylajut na holmah. Beda: vosstali pečenegi! No v eto vremia veśij Finn, Duhov mogučij vlastelin, V svojej pustyne bezmiatežnoj, S spokojnym serdcem ožidal, Čtob denj sudjbiny neizbežnoj, Davno predvidennyj, vosstal. V nemoj gluši stepej goriučih Za daljnej cepju dikih gor, Žiliśa vetrov, burj gremučih, Kuda i vedjmy smelyj vzor Proniknutj v pozdnij čas boitsia, Dolina čudnaja taitsia, I v toj doline dva kliuča: Odin tečet volnoj živoju, Po kamniam veselo žurča, Tot ljetsia mertvoju vodoju; Krugom vse tiho, vetry spiat, Prohlada vešniaja ne vejet, Stoletni sosny ne šumiat, Ne vjutsia pticy, lanj ne smejet V žar letnij pitj iz tajnyh vod; Četa duhov s načala mira, Bezmolvnaja na lone mira, Dremučij bereg sterežet ... S dvumia kuvšinami pustymi Predstal otšeljnik pered nimi; Prervali duhi davnij son I udalilisj straha polny. Sklonivšisj, pogružajet on Sosudy v devstvennyje volny; Napolnil, v vozduhe propal I očutilsia v dva mgnovenja V doline, gde Ruslan ležal V krovi, bezglasnyj, bez dviženja; I stal nad rycarem starik, I vsprysnul mertvoju vodoju, I rany zasijali vmig, I trup čudesnoj krasotoju Procvel; togda vodoj živoju Geroja starec okropil, I bodryj, polnyj novyh sil, Trepeśa žiznju molodoju, Vstajet Ruslan, na jasnyj denj Očami žadnymi vzirajet, Kak bezobraznyj son, kak tenj, Pered nim minuvšeje meljkajet. No gde Liudmila? On odin! V nem serdce, vspyhnuv, zamirajet. Vdrug vitiazj vsprianul; veśij Finn Jego zovet i obnimajet: "Sudjba sveršilasj, o moj syn! Tebia blaženstvo ožidajet; Tebia zovet krovavyj pir; Tvoj groznyj meč bedoju grianet; Na Kijev snidet krotkij mir, I tam ona tebe predstanet. Vozjmi zavetnoje koljco, Kosnisia im čela Liudmily, I tajnyh čar isčeznut sily, Vragov smutit tvoje lico, Nastanet mir, pogibnet zloba. Dostojny sčastja budjte oba! Prosti nadolgo, vitiazj moj! Daj ruku... tam, za dverju groba - Ne prežde - svidimsia s toboj!" Skazal, isčeznul. Upojennyj Vostorgom pylkim i nemym, Ruslan, dlia žizni probuždennyj, Pod男emlet ruki vsled za nim. No ničego ne slyšno bole! Ruslan odin v pustynnom pole; Zaprygav, s karloj za sedlom, Ruslanov konj neterpelivyj Bežit i ržet, mahaja grivoj; Už kniazj gotov, už on verhom, Už on letit živoj i zdravyj Čerez polia, čerez dubravy. No meždu tem kakoj pozor Javliajet Kijev osaždennyj? Tam, ustremiv na nivy vzor, Narod, unynjem poražennyj, Stoit na bašniah i stenah I v strahe ždet nebesnoj kazni; Stenanja robkije v domah, Na stognah tišina bojazni; Odin, bliz dočeri svojej, Vladimir v gorestnoj molitve; I hrabryj sonm bogatyrej S družinoj vernoju kniazej Gotovitsia k krovavoj bitve. I denj nastal. Tolpy vragov S zareju dvinulisj s holmov; Neukrotimyje družiny, Volnujasj, hlynuli s ravniny I potekli k stene gradskoj; Vo grade truby zagremeli, Bojcy somknulisj, poleteli Navstreču rati udaloj, Sošlisj - i zavarilsia boj. Počuja smertj, vzygrali koni, Pošli stučatj meči o broni; So svistom tuča strel vzvilasj, Ravnina krovju zalilasj; Stremglav najezdniki pomčalisj, Družiny konnyje smešalisj; Somknutoj, družnoju stenoj Tam rubitsia so strojem stroj; So vsadnikom tam pešij bjetsia; Tam konj ispugannyj nesetsia; Tam kliki bitvy, tam pobeg; Tam russkij pal, tam pečeneg; Tot oprokinut bulavoju; Tot legkoj poražen streloju; Drugoj, pridavlennyj śitom, Rastoptan bešenym konem... I dlilsia boj do temnoj noči; Ni vrag, ni naš ne odolel! Za grudami krovavyh tel Bojcy somknuli tomny oči, I krepok byl ih brannyj son; Lišj izredka na pole bitvy Byl slyšen padših skorbnyj ston I russkih vitiazej molitvy. Blednela utrenniaja tenj, Volna srebrilasia v potoke, Somniteljnyj roždalsia denj Na otumanennom vostoke. Jasneli holmy i lesa, I prosypalisj nebesa. Jeśe v bezdejstvennom pokoje Dremalo pole bojevoje; Vdrug son prervalsia: vražij stan S trevogoj šumnoju vosprianul, Vnezapnyj krik sraženij grianul; Smutilosj serdce kijevlian; Begut nestrojnymi tolpami I vidiat: v pole mež vragami, Blistaja v latah, kak v ogne, Čudesnyj voin na kone Grozoj nesetsia, kolet, rubit, V revuśij rog, letaja, trubit... To byl Ruslan. Kak božij grom, Naš vitiazj pal na basurmana; On ryśet s karloj za sedlom Sredi ispugannogo stana. Gde ni prosviśet groznyj meč, Gde konj serdityj ni promčitsia, Vezde glavy sletajut s pleč I s voplem stroj na stroj valitsia; V odno mgnovenje brannyj lug Pokryt holmami tel krovavyh, Živyh, razdavlennyh, bezglavyh, Gromadoj kopij, strel, koljčug. Na trubnyj zvuk, na golos boja Družiny konnyje slavian Pomčalisj po sledam geroja, Srazilisj... gibni, basurman! Ob男emlet užas pečenegov; Pitomcy burnyje nabegov Zovut rassejannyh konej, Protivitjsia ne smejut bole I s dikim voplem v pyljnom pole Begut ot kijevskih mečej, Obrečeny na žertvu adu; Ih sonmy russkij meč kaznit; Likujet Kijev... No po gradu Mogučij bogatyrj letit; V desnice deržit meč pobednyj; Kopje sijajet kak zvezda; Struitsia krovj s koljčugi mednoj; Na šleme vjetsia boroda; Letit, nadeždoj okrilennyj, Po stognam šumnym v kniažij dom. Narod, vostorgom upojennyj, Tolpitsia s klikami krugom, I kniazia radostj oživila. V bezmolvnyj terem vhodit on, Gde dremlet čudnym snom Liudmila; Vladimir, v dumu pogružen, U nog jeje stojal unylyj. On byl odin. Jego druzej Vojna vlekla v polia krovavy. No s nim Farlaf, čuždajasj slavy, Vdali ot vražeskih mečej, V duše prezrev trevogi stana, Stojal na straže u dverej. Jedva zlodej uznal Ruslana, V nem krovj ostyla, vzor pogas, V ustah otkrytyh zamer glas, I pal bez čuvstv on na kolena... Dostojnoj kazni ždet izmena! No, pomnia tajnyj dar koljca, Ruslan letit k Liudmile spiaśej, Jeje spokojnogo lica Kasajetsia rukoj drožaśej... I čudo: junaja kniažna, Vzdohnuv, otkryla svetly oči! Kazalosj, budto by ona Divilasia stolj dolgoj noči; Kazalosj, čto kakoj-to son Jeje tomil mečtoj nejasnoj, I vdrug uznala - eto on! I kniazj v ob男atijah prekrasnoj. Voskresnuv plamennoj dušoj, Ruslan ne vidit, ne vnimajet, I starec v radosti nemoj, Rydaja, milyh obnimajet. Čem konču dlinnyj moj rasskaz? Ty ugadaješj, drug moj milyj! Nepravyj starca gnev pogas; Farlaf pred nim i pred Liudmiloj U nog Ruslana ob男avil Svoj styd i mračnoje zlodejstvo; Sčastlivyj kniazj jemu prostil; Lišennyj sily čarodejstva, Byl priniat karla vo dvorec; I, bedstvij prazdnuja konec, Vladimir v gridnice vysokoj Zapiroval v semje svojej. Dela davno minuvših dnej, Predanja stariny glubokoj. EPILOG Tak, mira žitelj ravnodušnyj, Na lone prazdnoj tišiny, Ja slavil liroju poslušnoj Predanja temnoj stariny. Ja pel - i zabyval obidy Slepogo sčastja i vragov, Izmeny vetrenoj Doridy I spletni šumnyje glupcov. Na kryljah vymysla nosimyj, Um uletal za kraj zemnoj; I meždu tem grozy nezrimoj Sbiralasj tuča nado mnoj!.. Ja pogibal... Sviatoj hranitelj Pervonačaljnyh, burnyh dnej, O družba, nežnyj utešitelj Boleznennoj duši mojej! Ty umolila nepogodu; Ty serdcu vozvratila mir; Ty sohranila mne svobodu, Kipiaśej mladosti kumir! Zabytyj svetom i molvoju, Daleče ot bregov Nevy, Teperj ja vižu pred soboju Kavkaza gordyje glavy. Nad ih veršinami krutymi, Na skate kamennyh stremnin, Pitajusj čuvstvami nemymi I čudnoj prelestju kartin Prirody dikoj i ugriumoj; Duša, kak prežde, každyj čas Polna tomiteljnoju dumoj - No ognj poezii pogas. Iśu naprasno vpečatlenij: Ona prošla, pora stihov, Pora liubvi, veselyh snov, Pora serdečnyh vdohnovenij! Vostorgov kratkij denj protek - I skrylasj ot menia navek Boginia tihih pesnopenij... 1817-1822 |